Grega Repovž

Grega Repovž

19. 4. 2014  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Igre s čustvi

Bogdan Biščak, lobist in politik, danes Zares, včasih pa LDS, je pred leti razlagal, da se sam drži enega načela: preden kaj storiš, ugotovi, ali vse to počneš zato, ker ti nekaj leži na duši, ali zato, ker bi rad nekaj dosegel. Če gre le za to, da ti nekaj leži na duši, potem je pametno to opravilo izvršiti kar pred ogledalom: nasproti ti pač stoji razumna oseba (o tem pač velika večina ne dvomi), ki ji razložiš svoj pogled na svet ali problem – in že ti odleže. Če pa gre za to, da bi nekaj dosegel, pa je treba razmisliti, kakšne so možnosti in posledice dejanj. Zgodovina ne izkazuje, da se je Bogdan Biščak res držal tega pravila, je pa to v svojem bistvu res kar modro.

Človek naj bi bil namreč pretežno racionalno bitje. In čeprav vsi ravnamo tudi neracionalno, impulzivno, pa velikih odločitev ne sprejemamo tako – vsaj večina pri velikih odločitvah, ki imajo lahko dolgoročne posledice, ravna trezno. Le v strahu ali v stiski postanemo ljudje tudi pri velikih odločitvah iracionalni. Zoran Janković je sicer impulziven človek, katerega ravnanje je velikokrat na prvi pogled plod predvsem njegovega čustvenega stanja, a resnica je, da se je za impulzivne velike poteze v življenju odločal le takrat, ko je bila to edina možnost, ki jo je imel. Da bo kandidiral za ljubljanskega župana, se je odločil, ko ni imel odprte nobene druge možnosti: ko ga je dal predsednik vlade Janez Janša zamenjati na vrhu Mercatorja. Nasprotno pa je bila njegova odločitev, da ustanovi stranko in z njo popelje levico na volitve, stvar dolgotrajnega cincanja in tehtanja. Janković ni ludist: pred vsako odločitvijo zelo natančno pretehta svoje potencialne koristi in izgube. In skozi njegovo preteklo ravnanje je treba oceniti tudi to, kar počne danes. Preprosto ni dovolj razglasiti, da je njegov ego tisti, ki ga vodi k totalni vojni s sedanjo predsednico stranke in vlade, da ga torej ženejo le ponos, užaljenost, prizadetost. Ne. Janković to počne v hudi stiski.

Danny Schechter, soustanovitelj MediaChannela, avtor filma Weapons of Mass Deception, v katerem je razkril delovanje ameriškega vojaško-medijskega kompleksa, je v enem izmed svojih nastopov dejal, da ni bolj prepričljivih ljudi, kot so ljudje v skrajni stiski – in da je za raziskovalca seveda zelo nevarno, da ga takšni ljudje zapeljejo na napačno sled. Ker jim gre res za nohte, bodo v to, da bi nas o čem prepričali, vložili vse atome svoje energije – in zato zelo verjetno delovali zelo prepričljivo. A to še ne pomeni, da govorijo resnico ali da imajo prav. Pomeni zgolj to, da so prepričljivi.

To, kar danes počne Zoran Janković, ko je pripravljen zrušiti vlado, sesuti koalicijo in lastno stranko, le da bi prišel spet na položaj njenega predsednika, je treba obravnavati kot dejanje iz obupa – a naj vas ne zavede: to še ne pomeni, da mu dejanje ne more uspeti. Janković je namreč osebno v zelo težkem položaju. Finančno so zlomljena njegova (družinska) podjetja in finančno je zlomljen tudi sam. Naj se sliši še tako absurdno, družina namreč velja za premožno, a ji gre res za nohte. Poglejmo. Vsak človek naredi vse, da bi se izognil rubežu svojega premoženja. Tudi Jankovići so naredili vse, a finančno so tako šibki, da tega že večkrat niso mogli preprečiti. Konjunktura in tranzicija sta jim omogočili hitro rast premoženja, a kriza jim ga je še hitreje pobrala. A to še ni vse: v kratkem lahko Janković pričakuje tudi prve resne obtožnice zaradi načina poslovanja. Zanj je zato vrnitev na mesto predsednika stranke nekakšna zadnja bilka preživetja, ki mu daje varljiv občutek, da mu lahko to pomaga.

Absurd: Janković namreč ravna točno tako kot Janez Janša. Janša to počne s svojimi ideološkimi izpadi, z vsakodnevnim bombardiranjem javnosti, s političnimi pamfleti, z referendumom, z vnašanjem nestabilnosti v družbo – Janković pa enako. In kot smo že zapisali: naj se zdi vse še tako prozorno, naj se zdi še tako nespametno, to še ne pomeni, da jima pri tem tudi ne uspeva.

Uspeva jima tudi zato, ker mediji v tem gladiatorskem spopadu uživajo in ga spodbujajo. In Alenka Bratušek je pri tem tudi za medije moteča, zato obrobna. Medije jezi, ker ne sodeluje v tem spopadu, pa čeprav ga je sama izzvala. Alenka Bratušek je danes ne toliko talka Zorana Jankovića kot zahtev medijskega ringa.

Janković in Janša ponujata enostavne odgovore in rešitve na kompleksna vprašanja. Zlahka jima je mogoče nasesti. Še nikoli si nista bila tako podobna kot zdaj, uporabljata enako orožje. In oba sta v skrajni stiski – zato igrata na vse karte, nimata več kaj izgubiti. Sta v svojem ravnanju racionalna? Popolnoma racionalna. To je vse, kar lahko naredita. To je še edina možnost. Res jima gre za preživetje, politično, družbeno, osebno. In oba za to potrebujeta destabilizirano družbo. V stabilnih razmerah se namreč točno vidi, kdo sta in kaj sta naredila, da sta se znašla v tem položaju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.