Vanja Pirc

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Kultura

Zoran Garevski, modni oblikovalec

Že skoraj dve desetletji navdušuje z elegantnimi, brezčasnimi oblačili in nesporno je eno največjih imen slovenskega modnega oblikovanja. Te dni pa njegovi prijatelji pripravljajo dobrodelni modni dogodek za finančno podhranjeno Hišo hospica, kjer živijo kronično bolni, ki jim zdravniki ne morejo več pomagati. Med njimi je tudi sam.

© Kolaž: Anja Mlakar, fotografije: Peter Giodani

V zatemnjeni dvorani je vse potihnilo, iz zvočnikov so začeli pritajeno odzvanjati prvi takti pesmi Basic Instinct avstralskega tria The Acid, nato pa je po modni brvi zakorakal moški, oblečen v dolg črn plašč. Zgornja plast z bogatimi naborki mu je segala do sredine stegen, spodnja, ravno padajoča, do gležnjev. Bil je golih prsi, oblečen le še v črne hlače in čevlje. Videti je bil veličastno, kot princ teme.

Za njim so se zvrstili še drugi modeli, vsi v črnih, sivih in zlatobež oblačilih, tako zelo minimalističnih, a s tako zelo do potankosti premišljenimi detajli, materiali, barvnimi odtenki, kombinacijami, dodatki … Daljši siv moški suknjič brez rokavov so denimo dopolnjevali svetlejša tunika, zaključena z diagonalnim rezom, pas iz blaga in hlače. Kratek ženski plašček so bogatile številne plasti in gube, prefinjeno pletenje na belem krilu pa volani iz črne svile.

Potem so modeli nenadoma obstali in zaploskali. Bučno in na nogah je zaploskala še vsa dvorana. Takoj je bilo jasno, da je Zoran Garevski, eden naših najbolj priznanih modnih oblikovalcev, z novo kolekcijo oblačil navdušil občinstvo. Njegove brezhibno zasnovane, ukrojene in sešite kolekcije so sicer že od nekdaj, od sredine devetdesetih let, ko se je prvič predstavil slovenskemu občinstvu, deležne odličnega sprejema. »Pohval sem vajen, to drži. Tokrat pa je bilo vseeno drugače,« je priznal nekaj dni kasneje.

Občinstvu je tokrat predstavil svojo najiskrenejšo kolekcijo doslej. Že tako je zelo iskren človek, tokrat pa je šel še korak dlje in v kolekciji, ki jo je poimenoval Ujetost, ujel vse svoje želje, vizije, sanje in hkrati realnost, ki jo je zadnja leta v nepričakovano smer zasukala huda in vse bolj napredujoča bolezen. Vsi ti svetli in temni, energije, upanja in obupa polni občutki so dolgo tleli v njem, zdaj pa jih je vendarle lahko zgrabil, jim dal obliko in jih postavil na oder. S tem je kot na dlani ponudil samega sebe, svojo dušo. »Tudi, če boli,« je zapisal v spremnem besedilu h kolekciji. In res je bolelo, ne le njega, gledalcem je segel v srce. To je bil vrhunec tridnevnega dogodka, na katerem so domači oblikovalci predstavili kreacije za prihodnjo jesen.

Z najnovejšo kolekcijo, ki so mu jo zadnji teden pred modno revijo zaradi hitrega razvoja bolezni pomagali dokončati prijatelji, je sicer ostal neomajno zvest svojemu prepoznavnemu slogu. Tistemu slogu, zaradi katerega se je sploh zavihtel v sam vrh slovenskega modnega oblikovanja. Slogu, ki ga zaznamujejo subtilnost, eleganca, črnina. Njegove kreacije v študentskih letih so bile sicer zelo barvite in tudi prvo kolekcijo za hišo Vodeb, pri kateri je delal med študijem, je želel ustvariti v barvah različnih šmink. A velikih količin svile takrat nikakor ni bilo mogoče dobiti pravočasno in tako je bil primoran poseči po lažje dostopni črnini.

Splet naključij ga je torej usodno povezal s črnino, ki mu je pozneje postala tako zelo ljuba. Hkrati je to ena redkih barv, v katerih nastajajo materiali najvišjega kakovostnega razreda. In kakovost vedno postavlja na prvo mesto. Nikdar se ni videl v fast food modi, ki temelji na ustvarjanju novih in novih oblačil in prodajanju teh za drobiž. Vedno je raje stavil na brezčasnost in sčasoma tudi sam postal sinonim zanjo. »Saj včasih še samega sebe presenetim. Nedavno me je zintrigirala jakna neke gospe in v trenutku, ko sem jo hotel vprašati, kdo je avtor, sem se zavedel, da gre za mojo kreacijo iz leta 1999. Pomislil sem, pa kaj več si modni oblikovalec sploh lahko želi, kot to, da njegovo delo po 15 letih še vedno pritegne pogled in sproži vprašanje. In da je po toliko letih še zmeraj brezhibno z vidika kakovosti in oblikovanja.«

Verjetno je tudi zaradi vseh teh načel sčasoma začel opažati, da je njegovo ustvarjanje zelo blizu umetniškemu. Zaveda se sicer, da je ustvarjalni izraz našel v panogi, ki je tesno povezana s komercialo, kjer je tempo neizprosen in je treba vsako leto ustvariti po dve kolekciji ali več, ki gredo takoj zatem na trg, ta pa odloči, kdo bo uspel in kdo ne ... A ne glede na to je ustvarjanje vrhunsko oblikovanih oblačil v njegovih očeh povsem primerljivo ustvarjanju umetniških del. »Potem ko sem se osvobodil barv, sem spoznal, da je moje ustvarjanje zelo blizu kiparskemu. Tudi kipar ima pred seboj površino, katere barva je nepomembna. Pomembni so mu le struktura, proporci. In seveda to, da lahko v skulpturi, potem ko je končana, vsakič, ko jo pogleda, odkrije neko novo senco, novo dimenzijo.«

»Pa kaj več si modni oblikovalec sploh lahko želi, kot to, da njegovo delo po 15 letih še vedno pritegne pogled in sproži vprašanje. In da je po toliko letih še zmeraj brezhibno z vidika kakovosti in oblikovanja.«

Poseben odnos do oblačil je vzpostavil že, ko je bil čisto majhen. Še dobro se spomni, kako zelo je bil med odraščanjem na skrajnem jugovzhodu nekdanje skupne države, v makedonski Bitoli, le streljaj od grške meje, ponosen na mamo, ki je sama šivala oblačila in bila prava stilska ikona. Celo mlajša dekleta, srednješolke, so si oblačila izposojala pri njej. Babica, ki je živela na bližnjem podeželju, pa mu je privzgojila spoštljiv odnos do oblačil, ga navadila previdnega, občutljivega ravnanja z njimi. »Na dvorišču je bila povsem preprosta gospa. Ko se je odpravila v mesto ali k zdravniku, pa se je uredila in to so bile velike priprave. Oblačila so bila do potankosti skrtačena, čevlje smo loščili do popolnega sijaja,« pravi. Poleg tega babica nikdar ni nosila konfekcijskih oblačil, vedno jih je dajala šivati, a blago je iskala tako dolgo, dokler ni našla perfektnega, najkakovostnejšega. Potem je naročila obleko zase in iz istega blaga še za dedka, saj sta nosila podobna oblačila. Zanimivo je, da se je podobno – za približevanje ženskih in moških oblačil – pozneje pri ustvarjanju odločil tudi sam.

Seveda je že takrat izstopal. Najprej s črnimi oblačili. Nato s pisanimi, šminkerskimi – bila so pač osemdeseta leta in kombinacija zelene in vijoličaste je bila sveža, drzna. Poigraval se je tudi že z zamislijo, da bi postal modni oblikovalec, a zdela se mu je bolj kot oddaljen sen, tudi zato, ker je bila najbližja oblikovna šola v 200 kilometrov oddaljenem Skopju. Tako je pristal na srednji ekonomski šoli, v spričevalu nabiral same petice, v prostem času pa risal in pisal poezijo ter z njo osvojil tudi nekaj nagrad. Ker v Makedoniji takrat ni bilo mogoče študirati modnega oblikovanja, je tudi med študijem vztrajal pri ekonomiji, spet z odličnim povprečjem, dokler ni njegov drugačni videz, ki ga je večina sprejemala z naklonjenostjo, zmotil enega od profesorjev. Samo zaradi njega je moral ponavljati letnik. V naslednjem letniku pa sta si spet stala nasproti. Zaplet je preraščal v frustracijo, zato se je vse bolj oddaljeval v novoodkriti svet avantgardne umetnosti. »Padel sem v neko družbo, v neke čudne, a zelo kreativne vode. Ena od umetnic se je denimo odločila, da bo pisala scenarije za modne fotografije. To se mi zdi še danes, ko modo poznam od blizu, precej nora zamisel. Takšnega poklica ni. Ona pa je v tem našla svoj umetniški izraz. In postal sem njen stilist.«

© Peter Giodani

Deli iz najnovejše kolekcije Ujetost, predstavljene premierno 14. aprila 2014 na dogodku Fashion Week Aquafresh v ljubljanskem Kinu Šiška.

Deli iz najnovejše kolekcije Ujetost, predstavljene premierno 14. aprila 2014 na dogodku Fashion Week Aquafresh v ljubljanskem Kinu Šiška.
© Peter Giodani

Najverjetneje bi kljub vsemu še vedno vztrajal pri ekonomiji, če ga starejši brat Goran, ki se je pred razpadom Jugoslavije kot nadobuden strokovnjak za računalništvo preselil v Slovenijo, ne bi presenetil z novico, da ga je prijavil na sprejemne izpite za študij modnega oblikovanja na Naravoslovno-tehnični fakulteti v Ljubljani, da se enkrat za vselej razčisti, ali je iz pravega testa za modnega oblikovalca ali ne. Po prvem od šestih izpitov je bil prepričan, da se mu obeta polom. In da je najbolje, da se ne sramoti in da kar takoj odide domov. A obljube, ki jo je dal bratu, ni hotel prelomiti, zato je vztrajal. Nazadnje je sprejemne izpite med več sto konkurenti končal kot drugi najbolj nadarjeni kandidat in skupno najboljši v generaciji.

To je bil za domače v Makedoniji popoln šok, zanj pa predvsem razsvetljenje. Priložnost je zgrabil z vsemi štirimi, se pri 24 letih preselil na tuje, spet postal bruc, potem pa – kot izjemno motiviran študent – hitro opozoril nase. Seznam njegovih projektov se bere kot zgodba o uspehu, seveda znotraj slovenskega konteksta, ki sta ga v zadnjih dveh desetletjih močno zaznamovala propad tekstilne industrije in razrast trgovin s poceni oblačili. Proslavil se je z avtorskimi kolekcijami pod imenom Garevski, ustvarjal je za Vodeb in Oktober pa za Rašico, kjer je imel pri blagovni znamki R exclusive prvič priložnost delati v idealnih delovnih razmerah, naredili so si pravi studio, imel je ekipo sodelavcev, hodili so na sejme ... »V takšnih razmerah nisem niti pomislil, da bi Ljubljano zamenjal za Pariz, kjer je realnost zelo drugačna od romantičnih predstav, ki jih imamo o tem mestu. Imam prijatelja, ki je delal po cele dneve in osem let sploh ni šel na dopust. Nazadnje pa ni imel nič. Ko sem prišel na obisk, sem mu jaz plačal kosilo,« pravi. Hkrati se je preizkušal kot kostumograf, a ugotovil, da se ga travme, ki jih igralci izživijo na odru, preveč dotaknejo. Zato pa se je toliko bolj našel v stiliranju za modne časopise in še zlasti za TV Slovenija, kjer so ga redno angažirali zlasti za velike projekte in stiliranje voditeljic, ki so v očeh nekaterih veljale za zahtevne, sam pa je z njimi, verjetno ker jim je znal res prisluhniti po človeški plati in spoštovati njihovo telesno konstitucijo, razvil zelo tvoren odnos.

Eno najpomembnejših prijateljskih in poslovnih vezi je stkal z Natašo Peršuh, prav tako priznano modno oblikovalko. Družiti sta se začela, tik preden je odpotovala na podiplomski študij v Pariz, potem pa ves čas ostala v stiku in po njeni vrnitvi skupaj s Petro Grmek Green ter z Jeleno in s Svetlano Proković najprej delovala v studiu V.o.o.D.o.o.. Pozneje sta nekaj časa zastopala modno znamko Comme des Garçons, nazadnje pa sta se preimenovala v Squat in pod tem imenom skvotala po zapuščenih ljubljanskih lokalih in tam ponujala naprodaj svoja oblačila in oblačila drugih oblikovalcev, hkrati pa prirejala razstave in modne revije. Z lastniki sta sklenila dogovor, da jim plačujeta stroške obratovanja, dokler ne najdejo najemnikov, a vsakemu od lokalov sta tako hitro vdihnila novo življenje, da sta se morala seliti na tri mesece, dokler nista stalnega pristana našla v majhnem, obokanem prostoru na Križevniški ulici.

V njem sta samevala, potem pa dobila povabilo na tisto usodno modno revijo v Avstriji, kjer so predlagali, naj s seboj pripeljeta še kakšno mlado oblikovalsko ime. Seveda sta vedela, kateri so najobetavnejši študentje, saj sta njihov napredek od blizu spremljala kot mentorja na fakulteti, a vseeno sta dvomila, da bi kateri od njih v tako kratkem času lahko pripravil kar 16 kreacij. Zato sta nalogo razdelila med 11 mladih oblikovalcev. Odrezali so se odlično in vzela sta jih v varstvo pod imenom Young@Squat, jim še naprej odpirala vrata, zanje zastavljala dobro besedo, jih jemala s seboj na druge modne revije v tujino, jim brezplačno odstopila prostor za predstavitev oblačil. Bila sta jim res mentorja v pravem pomenu besede, življenjska učitelja. »Morda nama ni bilo težko ponuditi pomoči tudi zato, ker modni oblikovalci nismo sebični ljudje. Ker moramo ustvarjati hitro, smo vajeni, da drugim priskočimo na pomoč, če jo potrebujejo,« o razlogih za njuno nesebično podporo razmišlja danes. Mladi skvotovci so medtem postali najperspektivnejši oblikovalci v našem prostoru. Zdaj so sami mentorji novi generaciji Young@Squat.

Sam je medtem zbolel. Najprej se je zdelo, da ga je doletelo vnetje sečil. Po šestih mesecih so mu postavili diagnozo rak. A tudi po tej vesti se je odločil, da bolezni ne bo pustil, da bi se ga popolnoma polastila. Skoraj ves čas zdravljenja je ustvarjal. Zaradi kemoterapije je izpustil le eno, lansko aprilsko kolekcijo. »Samo misel na delo mi je pomagala obdržati fokus v teh težkih trenutkih,« priznava.

Medtem je vse bolj spoznaval, kako veliko predsodkov imamo o bolezni. Ne preseneča, da je na lanski razstavi, poimenovani Osebno, obračunal z njimi, in sicer tako, da je na eno od razstavljenih lutk pritrdil urostomo, kakršno ima na trebuhu tudi sam. »Za to sem se odločil, ker sem bil šokiran, ker so bili ljudje šokirani, da govorim o svoji bolezni. Meni pa se to ni zdelo nič posebnega. Hotel sem le, da bi bolniki vedeli, da se nam bolezni ni treba sramovati. Ni treba, da smo samo zaradi nje izobčeni. Zgolj zato, ker smo bolni, nam ni treba biti žalostni. In če lahko samo enemu človeku pomagam, da to sprejme, sem storil veliko,« je prepričan. Neki gospod je že na njegovi razstavi premagal stigmo in tam prvič javno pokazal svojo urostomo, pred popolnimi neznanci. Njegova prijateljica se mu je lahko le zahvalila za pomoč.

Zaveda se, da se mu čas kljub prav neverjetni energiji, ki še vedno veje iz njega, izteka. Zadnjih nekaj dni živi v Hiši hospica, kjer brezplačno zagotavljajo prostor kroničnim bolnikom, ki jim zdravniki ne morejo več pomagati in so v zadnji fazi paliativne oskrbe. Tamkajšnje oskrbe ne more prehvaliti, bolj humanega načina življenja si ta hip ne bi mogel predstavljati.

Ravno zato je bil toliko bolj ogorčen, ko so mu sodelavci Hiše hospica, ki se financira izključno z donacijami, povedali, da so spet v tako veliki finančni stiski, da bi bil lahko obstoj hiše že kmalu ogrožen. In tako kot že ves čas ne more sedeti križem rok, si tudi tokrat ni mogel pomagati: poklical je nekaj prijateljev, strnili so vrste in se skupaj domislili rešitve, s katero naj bi vsaj začasno pomagali tej humani ustanovi.

V torek bo tako slovenska modna scena stopila skupaj na modni reviji, kjer bo na ogled skoraj 30 novih unikatnih kreacij, ki jih te dni ustvarjajo domači modni oblikovalci, nadvihnjeni z brezčasnim opusom Zorana Garevskega. Oblačila bodo nato ponudili naprodaj na dražbi, celoten izkupiček od prodaje pa namenili Hiši hospica.

Lepše zabave za rojstni dan si pravzaprav ne bi mogel zamisliti.

Dobrodelni dogodek:
Nekje, nekoč …
Kaj:     modna revija in dobrodelni dogodek za Hišo hospica, kjer bodo naprodaj unikatna dela skoraj 30 slovenskih modnih oblikovalcev
Kje:     Stara mestna elektrarna, Ljubljana
Kdaj:     29. aprila 2014 ob 20. uri

Na dobrodelni dražbi Nekje, nekoč … lahko sodeluje vsak. Vsak pa lahko, tudi če ne bo sodeloval na dražbi, postane donator Hiše hospica in prispeva po svojih zmožnostih prek sporočila SMS s ključno besedo HOSPIC5 na številko 1919 (prispevali boste 5 EUR) ali nakaže poljuben znesek na IBAN SI56 0700 0000 2061 243 (GB d.d., Kranj).