Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Pamflet

Pred volitvami

V senci praznika delavcev

Na prvi maj kot praznik delavcev so na množičnih shodih spregovorili trije predsedniki: Borut Pahor, Alenka Bratušek in Zoran Janković. Vsak na svojem dogodku, toda po vsebini so si bili na las podobni: besedovali so o vladni krizi, premierka je v bibličnem jeziku namignila na razdvojevanje v Pozitivni Sloveniji, ko se morajo kdaj dobri ločiti o od zlih, nihče pa svojega govora ni posvetil vprašanju kratenja pravice delavcev. A v resnici so bili govorniki napačni, na tak dan bi za govorniškimi odri pričakovali sindikalne voditelje.

Na ta dan je še najbolj asociirala vest, da je na brežiškem sodišču odvetnik Marjan Černe uspel sodišču v svoji borbi za pravice kuharice Borke Gramec. Ta je delala pri zasebni podjetnici, ki ji dolge mesece ni plačevala socialnih prispevkov etc, sodišče pa je razsodilo, da je neplačevanje teh prispevkov kaznivo dejanje. Toda ta prelomna odločitev je v resnici šokantna. Si predstavljate državo, v kateri bi bila utečena praksa, da kupci, ki odidejo iz trgovin s polnimi vozički, tega blaga ne plačajo in bi jih morali trgovci tožiti na sodiščih!??

Vendar pa še bolj kot prevarantski podjetniki, ki ne spoštujejo osnovne delovne zakonodaje, frapira odločitev lokalne tožilke, ki je sama kazenski pregon zavrgla. Smo doživeli izredno sejo tožilskega sveta, se je zbudil sindikalni voditelj Dušan Semolič, ki je z množico prišel protestirat pred vrhovno tožilstvo? Nak, imamo neverjetno protislovje v delovanju tožilcev. Tožilka, ki bi morala preganjati kršitev temeljnih pravic zaposlenih, zadevo vrže v predal, medtem ko druga tožilka posebej pridno in pikolovsko piše obtožnico zoper profesorja Vaska Simonitija, ki se je v polemičnem govoru zgražal nad delom KPK in njegovega nekdanjega predsednika Gorana Klemenčiča. Skrb za ugled funkcionarja KPK je za eno tožilko sveto poslanstvo, skrb za preganjanje družbene anomalije protizakonitega goljufanja delavcev je za drugo tožilko španska vas.

No, v primeru Simoniti je sodišče sicer zavrglo tožilkino obtožbo.

Zadnjič je v predvolilni oddaji na POP TV vodja SD Igor Lukšič kot strankino usmeritev posebej poudaril borbo, da ženske dobijo za enako delo enako plačilo kot moški. Problem, ki je mikroskopski. Kot da gospod Lukšič sodeluje na volitvah na Luni, kot da niso osrednji problemi neenakosti drugje, pri množici zaposlenih, ki jih vsemogoči delodajalci sistematično opetnajstijo pri plačevanju plač ter drugih prispevkov!??

Še bolj mikroskopska razlika je v ločitvi med dobri del Pozitivne Slovenije, ki se zbira okoli Bratuškove, in slabi, ki se gnete okoli Jankovića. Isti politiki, ki so se še včeraj slikali z voždom, se danes sončijo ob odstopljeni premierki. Pri čemer del osrednjih medijev spominja na propagandno glasilo predsednice vlade, ko denimo »Delo« temo o času predčasnih volitev podloži z njenim portretom, ki se razprostira kar prek polovice strani. Stvar se spreminja v farso, ob otvoritvi nove linije v tovarni Revoz so predstavili nov avtomobil, iz katerega pa je v presenečenje televizijskih gledalcev kot v najboljši reklami izstopila Alenka Bratušek osebno!

Osrednji mediji izgubljajo sposobnost za opazovanje realnosti dela njene vlade. Te dni se je dogodil škandal, ko je ministrstvo za gospodarstvo izvedlo javni razpis tako, da je kriterij za izbor hitrost oddaje prijave. Bili smo torej priča, ko so župani občin dežurali na nočnih pumpah, da bi v čim bolj prvih jutranjih urah oddali zmagovite prijave. Predsednik »Računskega sodišča« Tomaž Vesel je bil nedvoumen: »Takšen razpis povzroča neučinkovito rabo javnih sredstev.« In kdo vodi ta resor? Minister Metod Dragonja, o katerem so mediji pred dnevi poročali, da je izstopil iz PS. Njegova šefica premierka pa nič. A mediji niso izstrelili puščic proti premierki, ki vodi vlado, ki tako kavbojsko deli evropska sredstva. Ona je zdaj apriorno dobra, ker je stopila korak od Jankovića.

Vsekakor težko delo za volivce na predčasnih volitvah, ki bodo iskali razlike med dobrimi in slabimi Pozitivci. Še sami poslanci stranke se selijo iz dneva v dan, včeraj je dvojica huronsko zapustila Njega, a že čez nekaj dni je razočarana zapustila Njo, da bi se spet vrnila k Njemu.

Pred volitvami je sicer znova na pohodu iskanje tokrat prave stranke in pravega liderja. Kar je vnaprej izgubljen projekt. Če vzamemo pravnika Mira Cerarja, ki ima s svojimi članki in nastopi vsekakor opazen ugled v družbi. Po kakšni logiki, bodo ti, ki se mu denimo pridružijo v stranki, s tem avtomatično prevzeli njegov imidž? Za ustanavljanje stranke in širjenje njene mreže ni dovolj entuziazem, temveč četica operativcev, ki to delo pozna, a takšne je najti bolj ali manj le v ekipah nekdanjih strank. In novo se hitro spremeni v že videno.

Zato je nenavadno, da privrženci ideje novih politikov, ki bodo v svoji drži bistveno drugačni od že znanih, ne podpirajo ideje Vilija Kovačiča, ki vztrajno predstavlja volilni sistem, v katerem bi v 88 volilni okrajih poleg strank lahko nastopali tudi posamezniki. Kdor v okraju zmaga, pride v parlament. In ta princip prinaša novum, poleg strankarskih poslancev, bi bil lahko izvoljen tudi posameznik, ki bi ga volivci prepoznali kot zaupanja vrednega. In če bi se v štirih letih izkazal s svojo predvolilno konsistentnostjo, bi se mu nasmehnil naslednjič nov mandat. Recimo ekolog Anton Komat, okoljevarstvenica Lučka Kajfež Bogataj, ali denimo predsednik Civilne družbe za pravično Slovenijo Mitja Štular, Miro Cerar et simile.

To je zdaj resda utopija, a enako legitimna ideja kot predlog za večinski sistem ali obstoječi proporcionalni. Demokracija pač predpostavlja polje, v katerem se spopadajo različne ideje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.