Tudi upanje

Janko Lorenci

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Kolumna

Dogajanje v zadnjih tednih je dramatično, zlasti v politični sferi. Veliko stvari je nejasnih, predčasne volitve pa so trdna danost. Morda bodo prinesle celo globlje spremembe.

Strici gor ali dol, protagonisti burnega dogajanja so bili predvsem Janković, Bratuškova in večni Janša, ki postaja minljiv, če se ga ne bo usmililo ustavno sodišče, sumljivo politično pristransko.

Janković se je ob razkolu PS pokazal kot nevaren politik. Grozilo je, da mu bo iz rok zdrsela vsa PS, zato je pograbil še voljni kos stranke, ne da bi se zmenil za širše posledice pretresa. V nacionalni politiki bo ostal epizoda.

Bratuškova se je s preverjanjem podpore v PS začasno uštela in kot premierka ukinila, a se hkrati osamosvojila in si morda odprla vrata v politično prihodnost. Njene pokojne vlade ne gre glorificirati, toda nekatere stvari je izpeljala dobro (ustavitev trojke), druge pa slabo (razprodaja državnega premoženja). Da bi naredila kak večji, konceptualni preobrat, je bilo zaradi sestave koalicije in tudi nje same vnaprej izključeno. Po Janši je prinesla nekaj psihološkega olajšanja. Šele kot vodja samostojne stranke bo pokazala svoj pravi profil in sposobnosti. Njena prednost ostajata osebna neomadeževanost z aferami in korupcijo in dobronamernost.

V tej trojki je daleč najpomembnejši Janša – trajni problem Slovenije. Zapor bo najbrž zapečatil njegovo politično kariero. To bi bilo mogočno olajšanje.

Janševe vladavine so nevarne za osnovni mir in red v državi. Brez članstva v EU bi se lahko spremenile v diktaturo. Ekonomsko sta bila oba njegova mandata porazna. Pod njim je zaživelo tajkunstvo. Državo s strahovanjem, makiavelizmom, ustvarjanjem izrednih razmer nenehno peha v splošno norost. Je politik, ki svoj ekstremizem širi na vso politično sceno. Dokler bo kaj pomenil v politiki, se ta ne more normalizirati.

Zdaj, že pravnomočno obsojen, grozi, napoveduje lustracijo sodstva itd. Vendar je v skoraj brezupnem položaju. Še bolj kot obsodba zaradi Patrie ga ogroža finančna preiskava, v kateri bo moral sam dokazati (obrnjeno dokazno breme), od kod mu sumljivo premoženje. Tu mu niti ustavno sodišče ne more pomagati.

SDS bo brez njega sčasoma propadla ali vsaj bistveno oslabela. Njen zaton bo priložnost za normalizacijo desnice, s tem pa vsaj deloma tudi levice. Desne in leve stranke, pa tudi mediji bi morali janševsko SDS že zdavnaj izobčiti, saj dokazuje, da politika kljub vsemu ni vsa enaka. Toda vsi so Janšo tolerirali, se ga bali, častili, uporabljali kot dozdevno koristen adrenalin (mediji), kakor kritje za svoje početje (levica kot manjše zlo) ali pa pokorno in neuspešno živeli v njegovi senci (SLS, NSi). Nikoli si niso upali ali hoteli reči, da je cesar nag. Zaradi tega plačujejo visok davek, z njimi vred pa vsa država. In še zdaj, ko je korumpiranec pravnomočno obsojen, so polni dvomov.

Ta čas je skoraj vse v Sloveniji odprto in negotovo – dogajanje v politiki, šele nakazano gospodarsko okrevanje, privatizacija … Politična nestabilnost je slaba, a neizbežna spremljava vsakih volitev v kriznih časih. Panike zaradi nje ni treba delati že zato, ker si letos ne bo treba več sposojati denarja. Gotovo pa je izjemno slabo, da so vlade postale tako kratkožive.

A volitve so tudi pot do morebitnih sprememb. Slovenija je trenutno v izraziti vmesni fazi. Pred njo je načeloma več možnosti: pot v nevaren kaos, mučno nadaljevanje statusa quo, s katerim lezemo v brutalnejši, a neuspešen kapitalizem – morda pa tudi začetek pozitivnih procesov. Prav zadnje dela volitve nadpovprečno pomembne.

Janševo prisilno slovo lahko deluje kot katalizator. Slovenija ima brez tega nasilnega politika več možnosti za normalizacijo; desnica bi se lahko izvila iz njegove dušeče sence, levica ne bi mogla več igrati na karto manjšega zla, znova bi lahko dobivali mešane vlade, splošni razkol bi se omilil, histeričnost zmanjšala. Javnost bi politiko lahko znova začela gledati trezneje in tako tudi voliti.

Zgolj Janšev odhod je za spremembe seveda premalo; utegnejo se zgoditi, ker vso etablirano politiko ogrožajo kriza, visoka stopnja nezaupanja, socialne napetosti, potencialna ponovitev ostrih konfliktov, navsezadnje pa ji za ovratnik diha tudi pravosodje. Tu je vendarle še alternativa, ki ji sicer kaže slabo. Dobro bi bilo, da bi jih na evrovolitvah pošteno dobila po glavi. Če je niti to ne bo streznilo in pripravilo do povezovanja in enotnega vodstva, ji žal ni pomoči.

Janševo slovo in ogroženost politike se lahko prelijeta v njeno postopno normalizacijo, to pa je nujni pogoj za normalizacijo na drugih področjih. Na ekonomski ravni bi se to lahko odrazilo v nadaljevanju gospodarske rasti in ustavitvi popolne razprodaje, na ideološki v jasnem ne za neoliberalizacijo, na psihološki v prenehanju kolektivne znorjenosti in koncu servilnosti do EU, na etični v več poštenosti v politiki. Slovenija je zdelana in na pol nora od permanentnih izrednih razmer. Biti kar naprej na prelomnici je psihološko in materialno uničujoče.

Tudi če se bodo z volitvami pozitivni procesi res sprožili in začeli postopoma kaj prinašati, bo srk statusa quo še naprej močan. A nekatere stvari so vendarle v gibanju, vse nikakor ni zavoženo, politika je, kot rečeno, pod pritiskom, nekje v ozadju je čutiti spečo moč večine. Vse to zbuja nekaj upanja.