Četrta vlada?

Ni problem, kdaj na volitve, temveč kako, koga in kaj voliti

Slovenija bo v petih letih krize dobila četrto vlado. To je najboljši dokaz gnilobe slovenskega političnega trga, slabega vodenja in nesposobnosti menedžiranja, od državne administracije do podjetij. Nove volitve ne prinašajo odrešitve, temveč zgolj novo prerazdelitev kart. Za preseganje krize domačijske politične demokracije in zagat razvojnega ekonomskega modela potrebujemo več kot zgolj nov in čim hitrejši predvolilni direndaj. Zato ni problem, kdaj na volitve, temveč kako, koga in kaj voliti. V prehodnem obdobju potrebujemo predvsem jasna določila, kako naj deluje vlada z omejenimi pooblastili.

Političnega kaosa in dramatičnega zasuka, ki je nastal v slovenskem političnem prostoru po kongresu PS, ni mogoče preprosto pojasniti z racionalnimi politično-ekonomskimi vatli. Toda v teoriji kompleksnih dinamičnih sistemov so usodne diskontinuirane spremembe domala normalno stanje. V prevojnih točkah majhne spremembe povzročajo velike učinke, v kaotičnem svetu fraktalov vsak del sistema deluje kot samostojna celota. Iz te teoretske zapuščine lahko izluščimo troje.

Slovenija je že nekaj let izjemno nestabilen politično-ekonomski sistem, ravnotežje lahko porušijo majhne naključne spremembe. Takšno vlogo je imel tokrat izredni kongres PS na Brdu. Drugič, inherentna sistemska nestabilnost temelji na samovolji sistemskih delov. Zato Jankovićev politični iracionalizem ni posebnost. Podobno izključevalno je ravnala Bratuškova s sklicem kongresa in napovedjo odstopa, vsi prvaki vladne koalicije takoj po zmagi Jankovića. Janković je povzročil razpad stranke, Bratuškova vlade, koalicijski partnerji so zapečatili vladno koalicijo in ustoličili izredne volitve. Politični bankrot je dejansko visel v zraku. Od odstopa KPK se je politična entropija hitro povečevala. Nekooperativnost politikov je povečala nestabilnost sistema, zaradi svoje politične narcisoidnosti so podcenili nevarnost prevojne točke.

V grški mitologiji je pračlovek androgin moškega in ženske, dveh obrazov in štirih okončin. Slovenski politični razred spominja nanje. Bogovi so ta hibris kaznovali tako, da so ga presekali na pol, dobili smo moškega in žensko, obsojena na prekletstvo. Alenka in Zoran sta nevede postala mitični figuri slovenskega političnega prostora. Izpostavila sta problem političnega Erosa, ki bi gladil odnose in združeval tisto, kar sodi skupaj. Zato v PS niso bili sposobni dogovora, zato nihče v vladni koaliciji ni imel plana B, zato se politični trg na levi in desni diferencira, namesto da bi združeval. Mentaliteta političnih dvoživk postaja slovenska vsakdanjost.

Prvi problem četrtih političnih volitev v letu 2014 je, da izredne razmere postajajo redne. Zato je osrednje vprašanje, kaj nam nove volitve sploh prinašajo. Ker parlamentarne stranke nimajo odgovora, vsevprek hitijo, da bi zabrisale vsebinske praznine in odgovornost za nastale razmere. Če bodo volitve jutri, bodo vsem ponudili obstoječe programe, na novo prežvečeno staro politično-ekonomsko vsebino. Dobili bomo politične spremembe, ki ne bodo ekonomsko ničesar spremenile. Hitenje ima še druge razloge. Očitno si na levi vsi želijo prisvojiti politični plen razpadajoče PS. Na desni jezdijo na očitnem zlomu levosredinske koalicije. Stare stranke hitijo, da ne bi prišle nove, nove računajo na stare Jankovićeve čudeže in prikrivajo svojo operativno, vsebinsko in finančno votlost. Toda hitre volitve nikomur ne prinašajo dolgoročnih koristi.

Politična kriza povečuje negotovost. Na srečo je vodstvo EU sredi lastnega volilnega vrveža in ukrajinske krize, zato bo nekaj mesecev mirovalo. ECB bo famozni začetek bančne unije prestavila na pozno jesen, ekonomsko oživljanje in finančna stabilnost sta večji kot doslej. Za Slovenijo je ključno, da v kaotičnih razmerah stabilizira svoje mejne pogoje. To zahteva dvoje. Hitro in jasno opredelitev, da so optimalnejše jesenske volitve. Odgovornost za to prevzema Pahor, ki si lahko povrne omajan ugled. In drugič, jasna opredelitev pogojev delovanja vlade z omejenimi pristojnostmi. Ta normalno nadaljuje svoje delo, vendar brez novih kadrovskih imenovanj, razvojnih projektov in strateških usmeritev. To na primer pomeni, da procesi privatizacije tečejo dalje (Sod), da pa imenovanje organov SDH počaka na nove volitve.

Politični učinki krize so podobni ekonomskim. Tehnokratske vlade v Italiji in Grčiji (2011) so bile del neoliberalne erozije demokracije v EU. Domači politični kaos izvira bolj iz nesposobnosti soočanja s krizo in gospodarskim razvojem. Primat politike nad ekonomijo, države nad trgom, je ostala postsocialistična mantra. Prav tako so ekonomske oligarhije prodrle v vse pore političnega odločanja, kar dokazuje širok preplet korupcijskih afer. Očitno je zlato obdobje demokracije in evropskega kapitalizma (1945–1970) označevalo prav ravnotežje ekonomije in politike. Demokracija danes ni namenjena izboljšanju materialnega položaja ljudi, temveč političnim proceduram in izbiri vodij, ki delujejo mimo nas in proti nam. Državljani smo tu samo potrošniki politike, politiki postajajo podjetniki na političnem trgu. Zdravilo, ki ga ponujajo, ni več, temveč manj demokracije. Zato potrebujemo čas in temeljit volilni boj, da bi vedeli, kaj in koga voliti.

Potrebujemo spremembe. Politična kriza se poglablja, ko ekonomska kaže prve znake morebitnega okrevanja. Zato je to priložnost, da politika namesto z regulacijami več trguje s političnimi ideali. Demokracija ni v tehnokratski institucionalni formi, temveč v sposobnosti generiranja razvojnega dialoga in kolektivizacije moči. To je učna ura sedanje politične krize, brez katere ne bo želenega ekonomskega preboja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.