Marcel Štefančič jr.

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Film

Sosedi

Neighbors, 2014
Nicholas Stoller

Slovo od mladosti.

Seth Rogen je Messi komedije – le malo prostora potrebuje, da bi zadel. Pri Messiju imate občutek, da se žoga in goli kar lepijo nanj – pri Rogenu imate občutek, da se nanj lepijo replike in gegi. In ko ga gledate, nimate občutka, da si replike in gege izmišlja, temveč da si replike in gegi izmišljajo njega.

Rogen izgleda kot človek, ki se mu je zgodil Groundhog Day – in zdaj ne more ven. V Sosedih se mu to res zgodi: vsako jutro se zbudi z istimi sosedi. Z ženo (Rose Byrne) sta se namreč preselila v primestje, kjer skušata biti še vedno kul, hajp & fensi (ne, poroka in dojenček ju nista postarala, si dopovedujeta, ko med pohanjem iščeta idealno nepornografsko pozo), toda sosednja hiša (ja, Animal House) je polna že itak preglasnih študentov (nič, res sta prestara), ki za nameček kujejo še žur vseh žurov, kar terja preventivno ukrepanje, ki pa se prelevi v vojno generacij, katere cilj je popolno uničenje druge strani. Ironija je kakopak v tem, da gre za vojno dveh generacij, ki sta si tako blizu, da druga drugi ne bi še mogli biti niti oče niti sin. Je pa res, da je ta dekadentna, orgiastična študentska bratovščina le njun eks alter ego, ki se ga morata znebiti, če hočeta naprej. Premirje ni več mogoče. Vljudnost do tega, kar si bil nekoč, ti ne pomaga. Sosedi – slovo od mladosti, zakrinkano v divje replike, brutalne gege in ognjemet politične nekorektnosti – sporočajo le to, kar je že davno sporočil Heraklit: da v isto reko ne moreš stopiti dvakrat.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.