Grega Repovž

Grega Repovž

16. 5. 2014  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Visoke plače

Prav neverjetno je, kako pogosto se v Sloveniji objavljajo izjave direktorjev in njihovih lobističnih organizacij (prva je seveda gospodarska zbornica), v katerih ti vedno znova poudarjajo, da je največja težava slovenskega gospodarstva in kar države kot celote višina plač.

Gospodarstvo bi laže okrevalo, če plače ne bi bile tako visoke. Vedno znova je seveda poudarek tudi na obdavčitvi plač – to je tisto, kar omejuje gospodarstvo, da bi ponovno zraslo. In vedno znova se objavljajo primerjave, v katerih se prikazuje, kako velik del plače morajo delodajalci odriniti za davke in prispevke zaposlenih. To se je ponovilo tudi ta teden, ko so v Slovenijo prišli primerjalni podatki nemškega statističnega urada o plačah v Evropi. Pokazalo se je, da so slovenske plače izrazito nizke v primerjavi s povprečnimi evropskimi – posredno pa tudi, da je prav nazadovanje plač tisto, kar povzroča današnjo gospodarsko rast. To je zelo skrb zbujajoč podatek. A nad tem se niso zamislili ne mediji ne sogovorniki – spet so bili povabljeni ravno razni podjetniki, ki so le bentili čez višino plač in obdavčitve. In če danes vprašate naključnega Slovenca, bo temu kar verjel, pri čemer bo hkrati vedel, da ima za normalno življenje prenizke dohodke, sploh v primerjavi z drugimi Evropejci. V Sloveniji skoraj vsi verjamejo, da so plače visoke, bruto plače namreč, a to le zato, ker se nanje usede požrešna država. Pa slovenske bruto plače niso visoke, slovenska država ni odstopajoče draga in tudi slovenska uprava ni velika – kar so vse aksiomi, o katerih nihče ne dvomi.

A vrnimo se k nemškemu statističnemu uradu. Nemci so prek Eurostata vzeli popolnoma enake podatke za vse države in jih primerjali med sabo. Povprečni stroški delodajalca za uro dela na zaposlenega v zasebnem sektorju so lani v Evropski uniji znašali 23,70 evra, v območju evra pa 28,70 evra. Najvišje povprečne stroške dela na uro so imeli na Švedskem, kjer so znašali 43 evrov, najnižje pa s 3,70 evra v Bolgariji. Švedski so po višini stroškov dela sledili Belgija (41,20 evra), Danska (39,80 evra) in Luksemburg (35,60 evra), na koncu lestvice pa so se pred Bolgarijo z najnižjimi stroški znašle še Romunija (4,70 evra), Litva (6,20 evra) in Latvija (6,50 evra). V Sloveniji so znašali 14,30 evra. Povprečni stroški delodajalca za uro dela na zaposlenega v zasebnem sektorju so se v Sloveniji lani v primerjavi s prejšnjim letom znižali za 1,1 odstotka. Povprečni stroški delodajalca za uro dela na zaposlenega v predelovalnem sektorju pa so lani v Sloveniji znašali 14,20 evra, kar je pod povprečjem EU in območja evra. V EU so znašali 24,40 evra, v območju evra pa 30,70 evra. Najvišje stroške za uro na delavca so imeli v predelovalni industriji na Švedskem (44,80 evra), najnižje pa v Bolgariji (tri evre).

Težava slovenskega gospodarstva torej nikakor niso plače. Ne, nasprotno: že vse poosamosvojitveno obdobje pretežni del gospodarstva konkurenčnost gradi le na nizkih plačah – v resnici je to še vedno glavna konkurenčna prednost, ki jo to gospodarstvo res ima. Podjetja, kot kažejo izjave, še vedno stavijo zlasti na stroške dela, ne pa na kakovost izdelkov, inovativnost in razvoj.

Zato je že čas, da se prst, ki se neprestano usmerja v državo in zaposlene, začne obračati proti prav tem direktorjem, ki ves čas vzdihujejo nad plačami v Sloveniji. A te plače so edino, kar ima večina podjetij na svetovnem in evropskem trgu pokazati. Namreč nizke plače. Ne trdimo, da niso podjetja, ki poslujejo zgolj v Sloveniji, v posebnem položaju. Toda slovensko gospodarstvo je pretežno izvozno. In vsi direktorji ne tarnajo.

Težava seveda je, da se gospodarstvu to kazanje na plače ves čas prav mazohistično dopušča. A kako potem Švedom, Nemcem, Avstrijcem itd. sploh uspe poslovati? Ker imajo pač večjo produktivnost (kar ne pomeni večjega izkoriščanja delavcev). Legendarni Lee Iacocca, ki je v osemdesetih letih oživil ameriški Chrysler, je nekoč dejal, da direktorja, ki začne razmišljati, da bi zamenjal pohištvo v pisarni, takoj odpusti. Ker to pomeni, da ne dela dobro in ima preveč časa. V Sloveniji bi moralo veljati, da je treba odsloviti direktorje, ki neprestano tarnajo le zaradi višine plač. Seveda je to za nekatere omejitev, brez dvoma. A je Slovenija v primerjavi z drugimi razvitimi evropskimi državami za poslovanje še vedno plačni raj, plače so primerjalno pač nizke. Če bi bile tak problem, bi švedski poslovneži vsak dan skakali z mostov zaradi nemogočih poslovnih razmer.

Današnje okrevanje je žal tudi posledica dejstva, da so se stroški dela pri nas znižali in da smo predvsem zato spet postali konkurenčnejši.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev