Predpražnik, senca tvojega psa

Janko Lorenci

6. 6. 2014  |  Mladina 23  |  Kolumna

Čeprav slika postaja nekoliko ugodnejša, ni dvoma, da je Slovenija še naprej v hudi krizi in bo brez temeljitih sprememb v njej tudi ostala. Zadnji ekonomski podatki so sicer kar ugodni. Gospodarska rast je šibka, a traja že okroglo leto in je bistveno boljša od črednih mednarodnih napovedi, seveda pa tudi od napovedi lokalnega vrača Umarja. Vendar je krhka in ogrožena, kajti kreditni krč se nadaljuje in obseg bančnih posojil je celo krepko manjši kot pred dokapitalizacijo.

Čudno, čudaško? Da in ne. Dokapitalizacija bank je bila prebogata, veliko slabih terjatev je bilo prenesenih na slabo banko. Banke zdaj sedijo na podarjenem bogastvu in nemotivirani NLB se zdi, da se ji ni treba boriti za stranke. Ta ležerna mrtvoudnost je nastala zaradi pritiskov Bruslja, servilnosti Banke Slovenije, ki tudi zdaj ne stori nič proti krču, in vlade, ki prav tako noče pritisniti na svoje banke, ker je dala Bruslju glede privatizacije, bank itd. nekakšne skrivne obljube. Brez ustreznih posojil bo gospodarska rast slej ko prej opešala, vitalnejša podjetja pa se bodo dokončno preusmerila k tujim bankam. NLB bo izgubila klientelo in si sama skopala grob. Bruslju, ki je tudi kriv za njeno nedejavnost, je za to vseeno. Stvar je toliko bolj škandalozna, ker od komisije, ki je naš položaj slikala bolj črno, da bi nas lahko politično izsiljevala (mnenje Bajtovega inštituta), nismo dobili niti ficka. A smo ji začeli po nepotrebnem brati želje iz oči in postali »predpražnik, senca tvojega psa« (Z. Predin).

Okrevanje torej ostaja ogroženo. Hkrati mnoga podjetja propadajo, država pa tujcem razprodaja svoje premoženje, tudi donosno. Temu bodo sledili krčenje in primitivizacija gospodarstva in še hujša izguba ekonomske in siceršnje suverenosti. Za bagatelno ceno prodajamo prihodnost.

Tako je, če se sparijo zadolženost, servilnost in ideološkost (navdušenje nad privatizacijo) naše politike, leve in desne. Zadolženost je prvi in najusodneje zakuhal Janša v prvem mandatu (skupni dolg Slovenije do tujine se je povečal s 15 na 40 milijard evrov), krizo so potem vse vlade zdravile slabo, najslabše druga Janševa vlada z zloglasnim zujfom. Bruselj smo ubogali tudi takrat, ko nam ni bilo treba in nam je bilo v škodo. Primerov mrgoli. Avstrija je denimo mirno pomagala svoji sesuti Hypobank in komisija ji ni rekla nič, naša ponižna BS s ponižnim guvernerjem Jazbecem pa je Faktor banko in Probanko likvidirala, češ da državna pomoč bankam ni dovoljena. V isti sapi je v obeh bankah razlastila male delničarje in tako – dramatično neprofesionalno – zmanjšala zaupanje v naše banke.

Stranski proizvod te servilnosti je deloma tudi razprodaja državnega premoženja, le delno izsiljena s proračunskimi težavami. Servilnost se prav tako lepo kaže v napadih na ministra Erjavca, ko je zaradi Južnega toka obiskal Moskvo; to naj bi bila v senci ukrajinske krize nespodobnost, kar izdaja zahodne solidarnosti. Zakaj potem SDS et consortes ne napadejo tudi Nemčije in njenih privilegiranih odnosov z Rusijo?

Servilnost, prignana do te stopnje, da bo NLB morda prodajal pooblaščenec komisije (se bo trudil za višjo ali nižjo ceno?), seveda noče videti, da zadnje evrovolitve napovedujejo »vračanje nacionalne države«, da je torej strnjevanje EU ustavljeno in da bodo njeni skupni organi verjetno šibkejši in manj poveljujoči kot doslej.

Skratka, razlogi za krizni zlom Slovenije in ogroženost okrevanja tičijo globoko v drži, ideologiji, kratkovidnosti, tudi koruptnosti naše politike, čeprav je res, da je kriza pljusnila od zunaj. Trenutno smo v posebno občutljivi fazi. Imamo vlado v zadnjih izdihljajih, osamosvojene institucije delajo, kar hočejo (npr. državni holding), gospodarska rast se krepi, a to se na splošni blaginji še ne pozna. To je voda na mlin nekdanjemu komunistu in sedanjemu kriminalcu, ki tik pred volitvami pelje razdiralno ofenzivo.

Vendar obstajajo tudi dobra znamenja. Nismo povsem na psu, gospodarstvo je sposobno – delnega – okrevanja. Tu so še prebujenje pravosodja in vstaje, ki so spremenile pogled na neoliberalizem (iz nekoč magične besede je postal zmerljivka) in nezadovoljstvo kanalizirale tudi v nastanek novih političnih skupin. Izgubljena krizna leta so bila očitno pogoj za to, da se spremeni stanje zavesti in sproži pogojno pozitivno vrenje na levici.

S sedanje nestabilne točke lahko odidemo po zelo različnih poteh. Skorajšnje volitve Slovenije ne morejo spremeniti čez noč, so pa izjemno pomembno razpotje.

Janševa vrnitev na oblast bi bila katastrofa, ki pa se lahko zgodi le, če bo mojstra – začasno! –rešilo ustavno sodišče, če mu bosta znova padli v objem SLS in NSi in če bo znova odpovedala levica. Ta bo zmagala, če bo le zmogla nekaj razumnega povezovanja. Na evrovolitvah je skupno dobila več glasov kot desnica. Položaj dopušča, da se spremeni tudi njena kvaliteta, da iz salonske vsaj deloma postane prava, delavstvu, prekariatu, srednjemu sloju zavezana levica, ki je, to je ključno, sposobna misliti alternativno. Taka levica bi morala storiti vsaj dvoje: presekati neoliberalizacijo in nevarno servilnost zadnjega desetletja. Servilnost navzven, ki jo navznoter spremlja aroganca.

Lahko smo previdni optimisti. Postopoma se lahko poberemo, če politiki, pa tudi sebi ne bomo dovolili ostati enaki, se pravi premalo angažirani, preveč odsotni z volišč, slabo opazujoči politiko, ki ni vsa enaka, tudi na levici še zdaleč ne. A ves levi politični pol je ta čas zelo občutljiv za pritiske.