Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

13. 6. 2014  |  Mladina 24  |  Javna pamet

Presenečenje po sredini

Ker se s Cerarjem težišče razprave pomika v politično sredino, se nam v volilni kampanji ponuja izjemna priložnost, da zahtevamo vsebinsko razpravo

Takoj ko so mnenjske ankete postavile Mira Cerarja za favorita volitev v državni zbor, je postalo jasno, da bodo volitve 13. julija. Politični konformizem ustavnih sodnikov je porok za to. Ali je Cerarjevo vodstvo res presenečenje?

Morda je rahlo presenečenje, da je njegova stranka takoj prehitela vso konkurenco. Nikakor pa ne more biti presenečenje, da se toliko volivk in volivcev ogreva za kandidata, ki se postavlja v politično sredino po slovenskih merilih, ki je politično še neomadeževan, obenem pa v javnosti znan in cenjen kot strokovnjak in kot neopredeljen po anahronističnih rdeče-črnih merilih. Zaman so ga čakali že na prejšnjih volitvah.

»Nov obraz« v pomenu, da gre za voditelja, ki bo opustil ideološke delitve poosamosvojitvene dobe, so volivci iskali in tudi dobili že na prejšnjih volitvah. Smo pozabili, da je Janković zmagal kot strokovnjak za gospodarsko okrevanje, ne kot politik, in da je Državljanska lista z Virantom in s Šušteršičem ponujala svojo, desnosredinsko različico novega političnega obraza in obeta gospodarskega okrevanja nasproti levosredinski?

Kaj je v aktualni situaciji novo glede na takrat? Najprej to, da je bil medtem Janković obtožen korupcije, njegova stranka pa je razpadla, in Janša obsojen, njegova stranka pa se je zabarikadirala za njim. Na razdruženi levici mesec pred volitvami ni jasno, kdo se s kom združuje, katere stranke ali koalicije bodo poskušale priti v parlament, kdo bi potencialno sploh lahko sestavljal vlado. Obenem pa najohlapnejšemu slovenskemu merilu pripadnosti levici, da ste na strani partizanov, ustreza tudi Cerar.

Druga bistvena novost položaja pred zdajšnjimi državnozborskimi volitvami v primerjavi s prejšnjimi je, da je zaradi dela, ki ga je opravilo sodstvo ob bistveni pomoči Klemenčičeve komisije, neomadeževanost s korupcijo postala bistveni pogoj za prihodnjega predsednika vlade. To daje pravniku prednost pred gospodarstveniki in politiki. Obenem pa tudi blokira doslejšnjo slovensko desnico. Ne glede na izide volitev je SDS, z Janšo ali brez njega, preveč kompromitirana, da bi bila koalicija z njo stabilna. NSi in SLS lahko vstopita le v sredinsko koalicijo. Stranka, ki trdo jedro svojih volivcev drži skupaj z zmerjanjem »opankarjev«, »levih ekstremistov« in »tako imenovanih intelektualcev«, se je izolirala kar sama. S takimi gesli je bližje Zlati zori kakor krščansko-ljudskim strankam, med katere se formalno prišteva v evropskem parlamentu.

Tretja razlika glede na volitve 2011 pa so spremenjena pričakovanja ljudi glede prihodnje vlade, kar zadeva gospodarstvo. Pretirano bi bilo meniti, da nas podatki o »rasti« navdajajo z optimizmom. Prej drži, da so se pričakovanja skrčila in v sposobnost slovenske politike, da bi odločilno prispevala k oživitvi gospodarstva, verjame le še malokdo. Volivci ne iščejo več menedžerja odrešenika. Zadovoljili bi se s politiko, ki bi dosledno preganjala korupcijo in uveljavila izvajanje zakonov, politično energijo pa bi preusmerila z obtoževanja nasprotnikov v iskanje skupnih točk in izdelavo alternativnih načrtov za prihodnost.

Ni dvoma, da je za stabilizacijo političnih razmer v volilnem letu Cerarjeva sredinskost pozitiven obet. Ogroženi na levi in desni so ga takoj napadli, da je v resnici »star obraz«, lutka akterjev v ozadju. To so napadi s slepimi naboji – tolikokrat smo jih že videli, da se bo napadalcem verjetno orožje razletelo v rokah, Cerarju pa bodo kvečjemu koristili.

Smo pozabili, da je Janković zmagal kot strokovnjak za gospodarsko okrevanje, ne kot politik?

Sporneje je, da gre za stranko brez programa in da v parlamentu pač ne bosta sedela dva ducata Cerarjev. Kaj se zgodi v parlamentu s stranko, ki je sestavljena čez noč, pričata usodi Pozitivne Slovenije in Državljanske liste. Dali sta kvečjemu peščico sposobnih aktivnih političark in politikov, vrsto bledih obrazov in nemalo takih, ki so imeli in imajo le osebne in zasebne ambicije. Vsaj na prvi pogled se zdi, da jedro Cerarjeve stranke sestavljajo »kadri«, pa naj gre za državne uradnike ali strokovnjake iz zasebnih pisarn.

Najverjetneje se zdi, da bomo dobili sredinsko vlado iz več strank. Če bo Cerarjeva vodilna med njimi, bomo spet dobili politično neizkušeno državno vodstvo. A v primerjavi s tem bi bili bodisi leva koalicija iz še več strank bodisi desna koalicija s podporo na Dobu še bistveno manj stabilni.

V resnici skrb zbujajoče pa je, da Cerar ponuja samo trdne vrednote, nima pa oprijemljivega načrta družbenega razvoja. Nobenih korenitih sprememb ne ponuja. Ohlapna predstava, da naj gospodarstvo dela svoje, politika pa svoje, se v praksi potem spremeni v pasivno podrejanje zahtevam »od zgoraj« in »od zunaj«, se pravi, v neoliberalizem, posladkan z vrednotami.

Od volitev bomo imeli še največ, če se stranke, ki bodo na njih nastopile, razločno profilirajo z odgovarjanjem na vprašanje, kako nameravajo narediti, kar obljubljajo. Obljubljajo namreč pretežno isto. Ali je to uresničljivo, doslej ni brigalo ne voditeljev soočenj ne strankarskih prvakov in javnosti po volitvah. Prav zato, ker se s Cerarjem težišče razprave pomika v politično sredino, se nam v volilni kampanji ponuja izjemna priložnost, da zahtevamo vsebinsko razpravo. Naj se pokaže, kdo namerava in je sposoben v družbi v resnici kaj spremeniti in kdo ne. To bo tudi za Cerarjevo stranko zelo zahtevna preizkušnja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.