Grega Repovž

Grega Repovž

18. 7. 2014  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Prvi test

Od razglasitve rezultatov je javnost seveda osredotočena na novega zmagovalca in voditelja, novo razporeditev političnih sil in seveda na ugibanje, kakšna utegne biti prihodnja koalicija, ki jo bo sestavil najverjetnejši mandatar Miro Cerar. In vendar se je treba spomniti, da smo preteklo nedeljo dejansko izvolili nov državni zbor, nove poslance. Tako parlament kot poslanci so v naših očeh v zadnjih letih postali le nekakšen sistem, vzvod delovanja politike, kot politiko smo videli le še vlado, morda za trenutke vladajočo koalicijo. Zadnji trije zbori parlamenta so bili izrazito zanič. Ne zamahnite z roko, češ, komu mar parlament: slab parlament pomeni slabo demokracijo, razpad se začne prav tam.

Že prej bi morali govoriti več o poslancih. Pa smo govorili le še o njihovih prestopkih in prestopih. Mediji so poročali – kar je seveda njihova odgovornost – le še o ekscesih, vsebine ni bilo nikjer. Kar se ne nazadnje vidi tudi v novinarskih ekipah, ki pokrivajo delo državnega zbora danes. Včasih so v parlamentu sedeli novinarski prvoligaši, danes pa razpravo resno spremlja le še nacionalna tiskovna agencija. Seveda pa niso krivi le novinarji: pomen in kakovost dela državnega zbora sta v zadnjih treh mandatih tako nazadovala, da preprosto ni bilo več resnih razlogov za spremljanje dela zbora.

In to je tudi eden največjih porazov slovenske poosamosvojitvene politike: parlament, dom demokracije, nam je uspelo spremeniti v res le še glasovalni stroj in prostor slabih populističnih, nedodelanih in spoštovanja nevrednih nastopov. Seveda so bile tudi med poslanci zadnjih treh zborov izjeme, ne želimo posploševati.

Kdaj je začela kvaliteta državnega zbora tako rigorozno padati? Prelom se je zgodil v mandatu vlade Drnovšek-Podobnik, med letoma 1997 in 2000, ko so poslanci opozicijske SDS na eni strani in koalicijske SLS na drugi začeli prirejati ne več izjemne, ampak redne cirkusantske nastope, ki so zbanalizirali tako državni zbor kot vlado in na koncu državo. Vse skupaj je postal le nori vrtiljak politike, vsebina nepomembna, le še en populistični udar za drugim. Ustavne obtožbe, obstrukcije, interpelacije, izredne seje, nočne seje – brez vsebine, brez osnovne državotvorne drže, le še v imenu boja za oblast. Pokojni Drnovšek je v izteku mandata zato upravičeno opozoril na ta zverinjak, v katerem se bodo politiki še pobili med seboj. Nato je dobila LDS izredno podporo na volitvah in nova vladajoča koalicija je pristopila k oblikovanju novega poslovnika državnega zbora, s katerim so manipulacije, značilne za predhodni mandat, omejili. In res je novi poslovnik omogočil vladi in koaliciji normalnejše delo (in vsem naslednjim), a največjo ceno je plačal parlamentarizem: dejansko se je državni zbor spremenil v glasovalni stroj, vse razprave pa so se opravile na ravni vlade, vsebinske razprave na odborih niso dobile odmeva v javnosti, slednja pa je izgubila pretekli bolj natančen vpogled v sprejete in obravnave zakone.

Če misli torej novi najverjetnejši mandatar resno, bo morala biti ena njegovih prvih nalog prav sprememba parlamentarnih pravil in priznanje avtonomije poslanskemu zboru. Take poslance, kot smo jih imeli zadnje tri zbore, lahko mirno nadomesti zbor predsednikov parlamentarnih strank, na katerem vsak sedi s svojimi odstotki glasov. To je namreč današnji državni zbor.

Večina poslancev v nedeljo izvoljenega državnega zbora je novih. Seveda se lahko prepustijo dobro uigranemu ustroju dosedanjega delovanja, ki jim omogoča tudi razmeroma lagodno in mirno življenje, brez resnega naprezanja, brez razmislekov, brez hrbtenice. A na tem mestu je treba spomniti na značilnost nekdaj največje stranke državnega zbora, LDS: značilnost te stranke je bila, da ni bilo samoumevno, da poslanci podprejo vse, kar je predlagala njihova vlada. Drnovšek se je moral nemalokrat prekleto potruditi, da je prepričal lastne poslance. Pa ne samo to: svojih poslancev LDS za takšno ravnanje ni kaznovala.

Resnost demokracije se vedno znova pokaže v avtonomnosti poslancev, ne v arogantni predanosti lastni stranki. Ne vemo, kako kvaliteten je izvoljeni državni zbor, dvom je močan: večina o politiki ne ve nič, tudi o parlamentarizmu ne. Prvi test novih politikov ne bo v vladi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Janez Černač, Stara Cerkev

    Prvi test

    Naše velike sramote in pretekle zablode se plazijo na dan in nam izstavljajo visoke račune. Sprotne norosti so pa tudi vsem na očeh. Svet in naši volivci po dveh desetletjih presojajo oblast samo še po tem, kaj sedaj delamo in kaj smo naredili ali zagrešili, ne pa po tem, kaj vse smo si v zanosu ob osamosvojitvi obljubljali, zapisali in tudi sanjarili. Več