Grega Repovž

Grega Repovž

15. 8. 2014  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Državni amaterizem

Koliko slovenskih glasbenikov lahko dejansko živi le od svojih nastopov in predvajanj? Koliko slovenskih pisateljev živi le od avtorskih pravic in morda nastopov? Koliko slovenskih pesnikov? Koliko slovenskih modnih oblikovalcev lahko preživi le z oblikovanjem oblačil? Koliko slikarjev v Sloveniji živi le od prodaje svojih del?

So poklici, ki so vedno vezani najprej na svoj jezik, v veliki meri pa tudi na svojo državo. Za velik del ljudi, ki se ukvarjajo z zgoraj naštetimi poklici, je dejstvo, da so se rodili v Sloveniji in da gojijo posebno razmerje s svojim jezikom, tudi njihovo prekletstvo. Omejeni so na dva milijona potencialnih odjemalcev. Marsikateri izmed naštetih poklicev pa potrebuje milijone odjemalcev oziroma vsaj navdušencev, da lahko posameznik, ki se z njim ukvarja, preživi. To pa za ustvarjalce pomeni slabši dostop do materiala, časa, primernih prostorov za delo, znanj in vedenja, v resnici v veliki meri ribarjenje v amaterizmu, iz katerega lahko le redko pogledajo. Avtomatično to pomeni tudi slabšo produkcijo. In če je obdobje konjunkture in rasti z nižjih ravni po osamosvojitvi še dajalo lažen vtis, da je tudi v majhni Sloveniji mogoče gojiti vse navedene poklice in profile, je po petih letih krize mogoče reči, da so vsi tovrstni poklici v Sloveniji kljub obstoječim državnim sistemom stimuliranja grobo prizadeti, velik del ustvarjalcev pa životari le še na lastnem entuziazmu.

Danes se reši tukaj eden, ki dobi službo – za podobno delo – v kakšni javni ustanovi, spet naslednji dan nekdo obupa, a dobi redno službo, na primer učitelja, in opusti svojo dolga leta gojeno ustvarjalnost. Še več: v prostor, ki so ga doslej zasedali sicer težko preživljajoči se ustvarjalci, danes zato prihajajo amaterji, ki so za še manj denarja pripravljeni dajati vtis resne produkcije. Slovenija pa izgublja omikanost, sodobnost in le internetni brezplačni dostopnosti informacij se gre zahvaliti, da trende, ki nas obdajajo, lahko vsaj opazujemo in morda celo malo kopiramo.

Kaj je za državo pomembnejše? Da vzdržuje vtis velike države z revno vojsko ali z od države resno podprto kulturno produkcijo? Naložbe v kulturo, danes tega ni treba več dokazovati, so izjemno dobičkonosne. Dokaz je mesto Ljubljana, ki je z intervencijo v kulturo v zadnjih letih potrojila prihodke od turizma. Tudi sicer: kdor se ozre po Evropi, lahko zazna, da je prav kulturna produkcija poleg športa tista, ki danes privablja največ turistov. Seveda smo to zaznali tudi v Sloveniji: to nam kaže rast števila festivalov in drugih kulturnih dogajanj – ki vedno znova, tudi če so izvedeni na amaterski in nedostojni ravni, zarišejo na zemljevid države nove kraje. Absurdno je, da je to prvi res razumel najbolj menedžerski izmed slovenskih politikov, namreč ljubljanski župan Zoran Janković. A to, kar je uspelo Jankoviću storiti z Ljubljano – pa zdaj ne govorimo o njegovih nesprejemljivih ravnanjih, zaradi katerih bi moral položaj zapustiti –, bi moral biti zgled tudi državni politiki: investicija v kulturo, v kulturne institucije in pa seveda najprej ustvarjalce, je ena redkih razvojnih priložnosti te države. Pri čemer Jankoviću primanjkuje okusa, marsikaj je bilo vredno tudi resnega odpora, je pa razumel, da kultura dela denar.

Preteklo obdobje je obdobje rev, ne pa ambicioznih vodij: pahorjev, janš in bratuškov, ki niso zmogli pogledati prek plank lastne nevednosti in enostavne gospodinjske logike. Ko bi morali reševati banke in podjetja, so govorili, da se to v Evropi ne sme. Ko bi morali dodatno zaposlovati v javni upravi, da bi ohranjali zagon in pogon prebivalstva in ekonomije, so odpuščali, ker se je njihovi preprosti logiki to zdelo najlaže. Niso razumeli, da morajo podjetja kupovati, ne pa prodajati. Nikoli ne bodo razumeli, da lahko kup pravilno zloženega železja, kar je v svojem bistvu Eifflov stolp, pritegne množice in polni blagajne v dometu njegovega razgleda.

Seveda politika danes že ve, da kultura prinaša denar. Vendar pa je slovenska kulturna produkcija danes poškodovana, oropana dostojanstva in vse bolj šibka: država pa računa, da si bo kultura zaradi redkih intervencij, ki jih je zmogla po vseh rezanjih, opomogla sama. Ne bo, že prej je težko lovila korak, zdaj je nastal še večji razkorak in zaostanek. To ni kritika sedanje ekipe ministrstva za kulturo: seveda si zaslužijo tudi kritiko, a minister Uroš Grilc je eden boljših, kar jih je imela Slovenija. A če ta država resno računa, da bo kultura (in z njo povezane dejavnosti, zlasti turizem) ena od njenih razvojnih priložnosti, bo morala vanjo začeti vlagati.

Slovenski produkciji se namreč vidi, da nastaja brez denarja in v prostem času, velikokrat ponuja polprodukte. Resne kulturne odjemalce je tako težko prepričati več kot enkrat. Nenadoma se lahko vse skupaj sesuje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev