Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Dva leva

Več jih bo, prej bomo na cilju

(Osamosvojitelje zapirajo, mar ne?)

Papež je opozoril na »kulturo smrti«, ki napada hitro razvijajoče se države, v katerih so revni vse bolj odrinjeni na rob. »Zavrniti je treba nehumane gospodarske modele in se bojevati proti duhu nebrzdane konkurence, ki ustvarja sebičnost in razdor.«
— Papeža Frančiška v času neobrzdanega kapitalizma skrbi prihodnost (MMC RTVS, 15. 8. 2014)

»S kakšnimi prošnjami prihajamo pred Marijin oltar? Da bi se v Sloveniji končno nekaj premaknilo, ker je skrajni čas, da bi se naša domovina osvobodila posledic totalitarne preteklosti, zacelila stare rane in stopila v Evropo. Da bi nehali zastrupljati ozračje z neobjektivnim in pristranskim predstavljanjem zgodovine, z zlobnimi namigovanji in nesramnimi obrekovanji, skratka, da bi v javnosti ne dali mesta sovražnemu govoru. Da bi imeli toliko narodnega ponosa, da ne bi nenehno napadali in blatili Katoliško cerkev, ki je bila od 8. stoletja mati in vzgojiteljica vseh slovenskih rodov in je še danes duhovna domovina večine Slovencev.«
— Kardinala Rodeta v času neobrzdanega kapitalizma skrbi totalitarna preteklost (Dnevnik, 16. 8. 2014)

Ne, niti veliki šmaren ni več, kar je bil. Pred leti smo čakali, da bo nekdanji ljubljanski nadškof Rode »razpalil« po dolgem in počez in bo potem odmevalo tedne in tedne, tokrat pa je njegov nastop deloval kot farsa. Ne da bi bil manj oster in ščuvaški, a ob glavni vlogi stranskih igralcev je nekdanja velika zvezda velikošmarenskih ekscesov delovala skoraj pomilovanja vredno. Medtem ko se svet in tudi Slovenija ukvarjata s tem, kako preživeti surovi kapitalizem, se Rode (še vedno) ukvarja s preteklostjo v podobi, ki se med Slovenci ni nikoli prijela. S takšnim portretiranjem sedanje in pretekle Slovenije težko nagovarja kaj več ljudi, kot se jih je na predčasnih volitvah izreklo za stranko zapornika št. 1. In zdi se, da je prišel v položaj, ko mu ne blaženje in še manj zaostrovanje retorike ne prinaša pozornosti. Morda se motim, a zdi se, da bo prihodnje leto s svojo velikošmarensko pridigo pristal kvečjemu v kakšni podeželski cerkvici brez kamer in soja žarometov, ki ga tako potrebuje in želi.

Po zaslugi oziroma – natančneje rečeno – po krivdi medijev je nekako spregledano, da se v Sloveniji zadnje mesece dogajajo tektonski premiki. V policijski preiskavi, s pravnomočno obtožnico pred sodiščem ali že pravnomočno obsojenih je vse več nedotakljivih. Celo osamosvojitelje zapirajo! In to je dobro. Pravzaprav zelo dobro. Ne zato, ker so osamosvojitelji, ampak čeprav so osamosvojitelji; torej čeprav so v kategoriji ljudi, ki so do nedavna veljali za nedotakljive. Ne le klasični tajkuni, gradbeni baroni, premeteni prevzemniki izčrpanih gospodarskih družb, tudi tisti, ki so vedno (o)stali z eno nogo v politiki, so se v zadnjem času znašli v zaporu ali pakirajo culo za odhod v zapor. Majhen korak za standarde pravnih držav demokratičnega sveta, velik za Slovenijo. Sploh ni pomembno, kakšni bodo končni rezultati, ko bodo izčrpana vsa pravna sredstva. Pomembno je, da jim (vsaj za zdaj) ni uspelo v celoti vsiliti drugačne obravnave, kot jo imajo drugi smrtniki pri sodnih postopkih in izvrševanju kazenskih sankcij.

Zdenka Cerar je leta 1999, ko je bila generalna državna tožilka, povedala, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje. Tako nekako. S tem je razburila puhle glave politikov. Tudi mediji v glavnem niso dojeli povedanega. Kaznivo dejanje je tisto, kar definira in sankcionira zakon. To pa ne pomeni, da vsaka velika svinjarija ni moralno sporno dejanje. A pravosodje je varuh zakonitosti, ne varuh moralnosti. Denimo, nekemu politiku morda uspe v sodni pravdi z izločanjem relevantnih in resničnih, a morebiti protipravno pridobljenih dokazov, toda moralna kriva ostane. In tu bi morali mediji odigrati svojo vlogo. Kako lahko zapornik št. 1 sploh politično preživi ob poskusih izločanja dokazov? Kako lahko preživi ob ponarejanju in javnem izkazovanju zlepljenih listin, s katerimi je pred odhodom v zapor zavajal javnost? Pred volitvami je bil sicer razkrinkan, a od tega ni ostalo nič več – nihče ga dan za dnem ne nadleguje kot politika lažnivca, ponarejevalca, manipulanta …

V odnosu do sodne oblasti in sodišč smo vse preveč nestrpni. Sodni mlini meljejo počasi. Kar morda ni dobro, a je bolje, kot če bi mleli lahkotno hitro, površno. Mediji pa meljejo prenaglo, prelahkotno. In predvsem preveč selektivno. Zanimiva je primerjava medijske obravnave nekdanjega politika LDS in Zaresa Golobiča in politika Janše. Golobiča so mediji napadali vse do umika iz politike, ker jih je zavajal, jim nadvse neumno zamolčal oziroma prikril svoje premoženje. A s tem ni bil niti v prekršku, ker je premoženje ustrezno prijavil tam, kjer ga je moral. Hkrati razmeroma varno pred medijsko nadležnostjo krmari Janša, ki ne more sestaviti konsistentne zgodbe ne o premoženju, ne o nepremičninskih rošadah, ne o poslovanju z blaznimi gotovinskimi zneski, ne o avtorskih plagiatih, ne o ponarejenih kronskih dokumentih … Pa ga mediji le tu in tam sramežljivo potipajo in naslednji hip obzirno odnehajo.

JJ je svojčas rekel: »Več nas bo, prej bomo na cilju.« Res je. Več jih bo, prej bomo na cilju. Več jih bo, skorumpiranih politikov v zaporu, prej se bo uveljavila vladavina prava.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.