Marcel Štefančič jr.

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

Zulu

Zulu, 2013
Jérôme Salle

Smrtonosno orožje.

Če ste brali Brownov Inferno, potem ste brali neomalthusijanski triler – mesijanski lunatik, ki hoče ustaviti globalni populacijski bum, lansira novodobno “kugo”, s katero skuša ustaviti nekontrolirano rast prebivalstva, ki ogroža preživetje planeta. Njegova “kuga” naj bi pobijala na slepo, povsem naključno, brez kake posebne rasne ali etnične genocidne agende.

Tudi Zulu, brutalni konspirološki triler, je neomaltusijanski, le da “kuga”, ki jo sprožijo, ne cilja globalnega prebivalstva, ampak južnoafriške črnce. Sam apartheid še ni bil dovolj. Ko v Cape Townu najdejo truplo bogataške belske mladenke, detektiva Ali Sokhela (Forest Whitaker) in Brian Epkeen (Orlando Bloom) – oba po malem ujetnika mučne preteklosti, spominov na moraste nacionalne tragedije, ločitev, alkohola, stalnih “stikov” s podzemljem, ulične “umazanije” ipd. – hitro ugotovita, da nova fatalna sintetična droga, ki jo najdejo v njej, ni bila lansirana zato, da bi “pobijala” na slepo in naključno (npr. belske otroke), ampak zato, da bi “pobijala” črnsko mladino južnoafriških getov in slumov. Zulu, posnet po romanu Caryla Féreyja, je proceduralni triler, v katerem se – ringelšpilsko, kot bi bili na spidu! – oglasijo vsi južnoafriški demoni, z razrednim vred. Za razliko od trilerjev, pri katerih imate občutek, da se ne dogajajo nikjer, imate tu občutek, da se res nekje dogaja. In Zulu tega eksplozivnega konteksta ne porabi le za pretvezo, le za kuliso, ampak se ga drži – kot paranoik paranoje in kot mučitelj biča. Lokacij ne daje pod ceno, krvi pa tudi ne. Toda ni le brutalen, ampak je tako brutalen, kot se to poda filmom o “končnih rešitvah” in drugih zgodovinskih teatrih krutosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.