Grega Repovž

Grega Repovž

1. 9. 2014  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Čas za kriminaliste?

Obljuba o prodaji 15 podjetij, ki naj bi jo dala slovenska vlada evropski komisiji, da ta v Slovenijo ni poslala tako imenovane trojke, se kaže v vse bolj nenavadni luči. Je bila to res potrebna obljuba ali so bila pogajanja z evropsko komisijo le zlorabljena, da so se lahko začeli postopki prodaje podjetij, od katere bodo imeli jasno korist posamezniki in družbe, ki so njihovi manjšinski lastniki in ki jim je ravnanje države s premoženjem doslej preprečevalo, da bi v preteklih privatizacijskih postopkih pridobljene deleže spremenili v denar? Neuradni viri iz Bruslja in z ministrstva za finance potrjujejo, da evropski birokrati niso imeli nobenega vpliva na to, katera podjetja so bila uvrščena na seznam odprodaje. Seznam je prišel iz rok finančnega ministra Uroša Čuferja in premierke Alenke Bratušek.

Indicev, da gre za zavestno oškodovanje premoženja in pridobitev koristi za tretje osebe, je še več. Nobenega dvoma ni več, kot razkrivamo v tokratni Mladini, da so na primer ključne strateške odločitve v zvezi z ljubljanskim letališčem v zadnjem letu sprejemali zasebni skladi, v prvi vrsti Publikum iz skupine Alta in skupina KD. Kako je to mogoče, če je država večinski lastnik? Ker država na skupščinah družbe ni imela glasovalnih pravic. Glasovalne pravice je namreč država upravičeno (zaradi sicer neumnih zakonskih določb) izgubila leta 2012 – pa ne le v Aerodromu Ljubljana, ampak tudi v Telekomu. Minister za finance Uroš Čufer bi moral pripraviti spremembe zakonodaje, s katerimi bi državi povrnil upravljavske pravice, vendar tega ni storil. Ali obstaja razumen lastnik, sploh ko gre za milijardno premoženje, ki bi več let zavestno prepuščal manjšinskim lastnikom, da mimo njega upravljajo podjetje in celo dosežejo njegovo prodajo? Nobenega dvoma ni, da je šlo ali za zavestno ravnanje ali pa za malomarno opustitev dolžnosti. Vendar na tem mestu izražamo dvom, da minister ni vedel, kaj se dogaja s premoženjem in da se mu je to pač zgodilo (kar seveda ni nič manj neodgovorno). Minister Čufer se je v slabih dveh letih izkazal kot zelo natančen politik; kot človek, ki ve, kaj dela. Kar bi bila lahko na tem mestu pohvala: a razkritja, kako je prišlo do prodaje, kdo prodajo teh podjetij dejansko vodi, in predvsem, kdo bo dobil od prodaje milijone evrov, nakazuje, da je minister Čufer točno vedel, kaj počne.

Danes zato pri razpravi o privatizaciji tudi ne gre za vprašanje, kaj smo obljubili Bruslju: obljubili smo jim tisto, kar so izbrali naši politiki. Obljuba je bila dana zato, da bi bila predstavljena slovenski javnosti kot obveza, ki nam jo je dal Bruselj. Nobene obveze tudi nimamo, da se tega držimo – vse evropske države ves čas spreminjajo svoje strategije. Kakšne neumnosti so to? Mar ni že dovolj? Res je že dovolj prikazovanja Bruslja kot nekega hudega šolskega ravnatelja, ki ga nikoli sicer nihče ne sreča in ne pozna – in tak Bruselj, kot ga prikazujejo slovenski politiki in z njimi tudi površni mediji, spada med tista pravljična bitja, ki jih starši uporabljajo za umirjanje svojih otrok. Tete Pehte, čarovnice, parkeljni itd. Dovolj je tega.

Privatizacija teh podjetij je bila odločitev slovenske politike oziroma vlade Alenke Bratušek – nobenega dvoma tudi ni več, da je minister za finance Uroš Čufer zavestno ob tem prepustil upravljanje javnega premoženja zasebnikom in njihovim interesom. Na tej točki velja spomniti na novi 257. člen kazenskega zakonika, ki pravi, da uradna oseba, ki pri naročanju, pridobivanju, upravljanju teh sredstev ali razpolaganju z njimi zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in ta res nastane, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let in z denarno kaznijo. Kakšna je ta škoda v tem trenutku, ni mogoče oceniti: je pa samo Aerodrom Ljubljana že zagotovo izgubil vsaj 14 milijonov evropskih sredstev, v dividende pa so si delničarji razdelili denar, ki ga je desetletja družba dajala na stran za razvoj – ne da bi bila prodaja že izvedena. Vse to se je namreč zgodilo le zato, da bi družbo pripeljali v prodajo v stanju, kot si ga želi že izbrani kupec.

Novi vladi se z drugimi besedami zelo mudi. Razen če je nespametna in se bo delala, da te malverzacije spadajo pod prejšnjo ekipo. Tako so ravnale prejšnje vlade s TEŠ 6 – pa je vedno znova breme padlo nanje. Cerarjeva vlada je dolžna takoj ustaviti vse privatizacijske postopke. Ker bo zgornji člen kazenskega zakonika v trenutku, ko bodo funkcije prevzeli, veljal za njih. In danes že vedo, kaj se je zgodilo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.