Marcel Štefančič jr.

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Pot v raj

Pot v raj, 2014
Blaž Završnik

Trenutki odločitve.

Slovenski filmski junak je lahko depresiven brez razloga. In lahko je depresiven z razlogom. Žak (Klemen Janežič), glavni junak Poti v raj, je depresiven z velikim, težkim, strašnim razlogom – oče in mati umreta v prometni nesreči. Izsili ju tovornjak. Zelo slovensko. Toda to je sreča v nesreči. Ta “težki” razlog namreč prihrani veliko časa – vse je jasno, tako da ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je Žak tak, kot je.

Ni treba vpletati logistično zahtevnih situacij in množice likov, ki bi le komplicirali gverilsko austerity tega filma. Dalje, ta “težki” razlog je že sam po sebi pojasnilo, zakaj hoče biti Žak sam – in zakaj potem na sceni tudi res ostane sam. Če starše izgubiš nasilno, potem ti nekaj časa ni do drugih ljudi. In končno, ta “težki” razlog tudi pojasni, zakaj je Pot v raj road movie brez avta. Žak, ne ravno Chris McCandless (V divjino), do morja odpešači – in potem se vkrca na družinsko barko. Če starše izgubiš v prometni nesreči, potem ti ni do potovanja z avtom. Pot v raj je logična in povsem prilagojena budžetu, gverilskim pogojem snemanja. Žaku se med tem meniškim pešačenjem zasveti Lučka (Ajda Smrekar), brbljava štoparka z vijoličastim senčnikom, ki jo vzame s sabo na barko in trip, toda seks ni njuna prva misel – drug za drugega bi težko rekla, da sploh obstajata. Druži jo to, da sta na točki preloma, pred vstopom v življenje, na trg, v kapitalizem, ki vedno razočara in ki vedno deluje represivno, pa naj si je tvoja prihodnost v kapitalizmu splanirana (Lučka) ali ne (Žak). Preden se odpravita v prihodnost, pa skušata zajeti čim več svobode. Kapitalizem je potop na vdih. Vzdržiš, kolikor imaš zraka. Ko ti zraka zmanjka, potoneš. Pred štiridesetimi leti bi se fant in punca mučila do smrti (Mrtva ladja), pred petindvajsetimi bi lahko še vedno računala na svoj talent (Babica gre na jug), pred dvajsetimi ju sploh ne bi več slišali (Ekspres ekspres), pred nekaj leti pa bi šla le še na Izlet (v družbi geja), toda ko Lučka Žaku reče, da se ji zdi, da je “po duši 75 plus”, je to povsem logično – toliko bi bili danes stari junaki Hladnikovega Peščenega gradu, v katerem prijatelja pobereta štoparko in jo odpeljeta na morje. In punca res potrebuje veliko antidepresivov, da bi preživela vso tisto svobodo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.