Marcel Štefančič jr.

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Jimmyjev dom

Jimmy’s Hall, 2014
Ken Loach

za

Vstanite!

Ken Loach, veliki politični naturalist in portretist delavskega razreda, je letos poleti dopolnil 78 let. In svet so obšle govorice, da bo filme obesil na klin. Ne bo jih več snemal. Jimmyjev dom naj bi bil njegov zadnji film.

Če se bo to res zgodilo, če torej filmov ne bo snemal več, se utegne zgoditi, da bodo levičarske obsesije iz sodobnega filma preprosto izginile, saj se je zdelo, da klasične levičarske obsesije – razredni boj, ekonomska neenakost, socialna država, privatizacija, brezposelnost, revolucija ipd. – zanimajo le še njega. Če je znal kdo pokazati pogubne učinke kapitala, privatizacije in socialne neenakosti, ki niso izgledali le kot nekaj fiktivnega, potem je bil to on. Jimmyjev dom je glorifikacija, glorifikacija še ene levičarske fiksacije, glorifikacija ustanove, ki je izginila: glorifikacija narodnega doma, v katerem so se proletarci nekoč družili, stikali, dotikali in spoznavali. Tu so plesali in debatirali, tu so odkrivali skupne interese in tu so postajali skupnost. Jimmy Gralton (Barry Ward), irski aktivist, je tak dom odprl leta 1921, jasno, v neki irski ruralni vukojebini (Effrinagh), od koder pa so ga trdosrčne lokalne oblasti – politične, kapitalske in cerkvene – pregnale, tako da je emigiral v Ameriko, toda zdaj, leta 1932, sredi velike gospodarske krize, se vrne, ponovno odpre narodni dom, v katerem se začne – ob plesu (jazz!), druženju, debatiranju in izobraževanju (ne ravno Broadway) – navdihovati, kaliti in kultivirati razredna zavest. In farsa se ponovi – zdaj kot tragedija. Oblasti – od cerkvenih očetov do policije in zemljiške gospode – dobijo občutek, da izgubljajo avtoriteto in kontrolo nad delavskim razredom, obenem pa jih moti to, da delavski razred, ki je bil še včeraj depresiven in statičen, na lepem uživa. Veseljači, giblje se, povezuje, živi, svobodno in komunsko, onstran dogem in strahu. Toda v očeh kapitala ni nič hujšega od delavcev, ki uživajo. Kapital je vendar ta, ki naj bi užival! Kapital je ta, ki naj bi upravljal z delavci in njihovimi življenji! Če delavci uživajo, pomeni, da jih je treba še bolj priviti, še bolj stisniti, še bolj izkoristiti. Užitek je alternativa družbi, v kateri živijo. Užitek je polemika s statusom quo. Užitek je oporekanje družbenemu redu. V užitku so moč, ogenj, akcija, revolucija.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.