Marcel Štefančič jr.

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Novembrski mož

The November Man, 2014
Roger Donaldson

Živeti in umreti v Beogradu.

Pierce Brosnan zelo pogreša Jamesa Bonda. V Novembrskem človeku, posnetem po vohunskem trilerju Billa Grangerja (There Are No Spies), se znajde na njegovem terenu – na “divjem” vzhodu, med eksplozijami, dirkami, intrigami, komplikacijami, dvojnimi in trojnimi igrami, plačanci, tajnimi agenti, atentatorji, prebitimi arterijami, tajkunskimi politiki, korupcijo, brezobličnim bojem za oblast, trgovino z belim blagom, vojnimi zločini in špijonkami z akcentom, v katerega bi lahko spravil vso sodobno geopolitiko.

Ker pa se je vmes pojavil Jason Bourne, ki je teren, na katerem je nekoč kraljeval Bond, povsem predelal in redefiniral (to je bil reboot!), je tudi Brosnan – alias Peter Devereaux, alias “November Man”, upokojeni agent Cie, klišejsko vpoklican na “last job” – zdaj le še ubijalski ringelšpil pod stalnim velikobratskim nadzorom svojih šefov, ki iz oddaljenega naslonjača spremljajo njegove beograjske avanture, ta eksotični resničnostni šov, v katerem bi prej pričakovali kakega Stevena Seagala, velikega specialista za novi divji vzhod, za to čudno vzhodnoevropsko “divjino”, ki je obtičala za železno zaveso. Dialogi, lokacije in igralci – z eks bondovko Olgo Kurylenko (v vlogi socialne delavke!), Lazarjem Ristovskim (v vlogi kvazi-Putina!) in bosansko gimnastično senzacijo Amilo Terzimehić (v vlogi panterske morilke!) vred – bi se čudovito podali Seagalovemu zen-bluesu, pa bi zanj še vedno lahko rekli to, kar pravijo za Devereauxa: “Ko on zapiha, vse živo umre.” Ker pa mora ugotoviti, kdo je v Rusiji dejansko orkestriral tiste teroristične napade, ki so pripeljali do druge čečenske vojne, se iz preganjalca prelevi v preganjanca (na srečo Beograd pozna kot svoj žep!), pri čemer mu življenje greni Mason (Luke Bracey), njegov nekdanji učenec, zdaj novi zvezdnik Cie. Jasno, drug iz drugega potegneta najboljše. “Te skušajo vsi prijatelji ubiti,” vprašajo Devereauxa, ki odvrne: “Slej ko prej.” Film je predvidljiv, Beograd dolgočasen, Brosnan povsem seagalovski, Bracey pa povsem nekarizmatičen (izbrali so ga verjetno prav zato, da bi Brosnan izgledal karizmatičnejši), toda lepo je videti svet, v katerem je ena izmed političnih opcij vedno strel v glavo.

(le Cineplexx)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.