Matej Bogataj

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga

Sebastijan Pregelj: Pod srečno zvezdo

Cankarjeva založba, Ljubljana 2013, 235 str., 27,95 €

Policiji čast, predvsem pa oblast

Trst s svojo multikulturnostjo in z napetostmi med etnijami je glavni objekt Pregljevega zanimanja, kot jagoda na torti, kot vrh prikritega in podzemnega hruma trzavice mesta pa nastopa z verige sneti policist, zelo uspešno podivjan in brez podpore nadrejenih, ki je je bil očitno nekdaj deležen. Njemu, Gianfrancu, gredo ravno ti multikulti in mešanje in kaos v nos in je za spremembo stanja z vsemi sredstvi, torej si prizadeva za vzpostavljanje tistega in tako radikalnega nereda, da bo kar klical po trdi roki. In trdo roko ima, je prepričan, njegovi pa tudi.

Romunski par, pri katerem ob zamenjavi avta najdejo orožje, malo karikirani slovenski maščevalci za predvojno fašistično nasilje, zdaj seveda v prezrelih letih in zato skoraj komično obdelani, obarvani ulični prodajalci bižuterije in njihovi konkurenčni spopadi, pralec trupel, ki mu vsi zavidajo fotografije prekrasnih zaročenk, avtomehanik z umetniško žilico in podobno pa so ozadje pripovedne kulise. Živahno izpisane epizode prinesejo vpogled v delovanje mesta na prepihu, mesta, ki še ohranja v zavesti meje, čeprav jih ni več. Pregelj se tokrat odsuka stran od fantastike, kar se mu v celoti posreči in da romanju kompaktnost. Njegova pisava je realistična, ker pa je realnost prestreljena s kriminalom, potegne na kriminalko, vendar brez preiskave in forenzikov, brez indicev, namesto preiskovalca sta v ospredju lik in delo alfa prasca, policista.

Sebastijan Pregelj

Sebastijan Pregelj
© Borut Peterlin

Trst je v literaturi hvaležno prizorišče kriminala. Ne samo pri Sergeju Verču, kjer gre vedno za predkapitalistične motive, za znotrajetnično maščevanje ali zadeve rodu ali ohranjanje osnovnega dostojanstva, vse je bolj kot s hladno in zato učinkovito logiko kapitala motivirano z zamerami in razkoli iz preteklosti. V podobni vlogi nastopa mesto tudi pri nemškem piscu Veitu Heinechenu, tam je lokalni kriminal v avstro-ogrski sceneriji tradicionalen in predmoderen, skoraj bi ga lahko locirali na italijanski jug. Pregelj, ki je v preteklih romanih gradil na grandioznih fantastičnih zapletih, je zdaj ohranil samo zvezdo repatico, ki nekaterim pomeni znamenje, omen, in so temu primerno optimistični in aktivni in se nekaj epizod in pripovednih kapilar presenetljivo uspešno zaključi. Pa še te samo zato, ker je repatica napoved nečesa novega, kot recimo severni sij, še en atmosferski pojav, ki daje štimungo v Jančarjevem predvojnem in nacificiranem Mariboru, kjer vsi samo čakajo, da se bo situacija pregnojila.

Pregljev omnibus različnih usod je pripovedno dovolj spretno prepleten, roman je surovo in neolepšano spisano čtivo, ki mu odmik od prejšnje Pregljeve fantastike samo koristi in kaže morda novo smer v avtorjevem pripovednem iskanju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.