Marjan Horvat

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Kultura

»Mi moramo govoriti«

V oratoriju o propadu mariborske nadškofije se bodo spoznali mali in veliki Antikristi

Še en umetniški odziv: leta 2012 je ruski umetnik Aleksej Plucer-Sarno na zvonik mariborske stolnice obesil transparent

Še en umetniški odziv: leta 2012 je ruski umetnik Aleksej Plucer-Sarno na zvonik mariborske stolnice obesil transparent
© Marko Pigac

Igra o Antikristu: Oratorij o mariborski nadškofiji – premiera je napovedana za 24. oktober – bo verjetno ena izmed najodmevnejših gledaliških predstav/oper v letošnjem letu.

V koprodukciji z Masko Ljubljana, Slovensko filharmonijo, Lutkovnim gledališčem Ljubljana, KUD-om Borza in Cankarjevim domom jo pripravlja umetniški kolektiv Was ist Maribor, v katerem delujejo Andreja Kopač, Sebastijan Horvat, Matjaž Latin in Aljoša Ternovšek, želi pa na umetniški način zarezati v zgodbo propada mariborske nadškofije. Ta je z 800 milijoni evrov dolga, propadom z njo povezanih podjetij in z izgubo na tisoče delovnih mest prerasla v »največjo dolžniško krizo v času države Slovenije, ki kronološko pomeni tudi začetek razkroja socialne države. Celotna država vse od tedaj plačuje dolgove. Ali vemo koliko? Vemo komu? V čigavem imenu?«, se sprašujejo ustvarjalci.

Režiser Sebastijan Horvat pravi, da so naslov Igra o Antikristu vzeli iz stare srednjeveške dramske igre, moralitete o Satanu in Bogu. Nočejo še razkriti fabule predstave. Znano je le, da bodo v njej nastopali eminentni slovenski predstavniki rimskokatoliške cerkve (RKC) in zastavili vprašanje, kdo je danes ta Antikrist. Njihov libreto »preizprašuje manjkajoče mesto ali piedestal, na katerem je včasih stal Lucifer, ki ga je cerkev nujno potrebovala za svoj obstoj in normalno delovanje. Danes pa ga je nadomestil Denar ali Kapital«.

Igralec Aljoša Ternovšek pravi, da bo predstava v bistvu moralka, čeprav je v umetnosti moraliziranje prepovedano. »Mi pa smo se odločili za moralko zato, da se z orožjem institucije RKC, torej moralo, borimo proti njej.« Po Ternovšku njihova tarča niso vera ali verniki, ampak izključno institucija RKC, saj njena dejanja »nimajo nobene zveze z vero, ampak izključno z bogatenjem, denarjem. Hkrati hočemo sprožiti širšo razpravo o primatu RKC nad moralnimi in etičnimi vrednotami, za kar se sama razglaša, ki pa jih tudi sama krši«. Ni dvoma, mariborska nadškofija je vstopila v »kazino kapitalizem« in izvedenci za dušo in moralo so postali poroki za varnost finančne investicije.

Čeprav ustvarjalci navajajo Voltairovo misel »Vse, kar je preneumno, da bi izrekli – zapojemo«, je forma oratorija, torej oblika zborovskega petja, del tega orožja, saj ga cerkev uporablja za širjenje nauka. Predstava bo v bistvu opera, v kateri bodo sodelovali Slovenski komorni zbor in priznani slovenski operni pevci –Branko Robinšak, Edvard Strah, Robert Vrčon, Tomaž Štular, Peter Ternovšek, dirigiral bo Marko Letonja, glasbo pa je napisala skladateljica Nana Forte. Njo je pritegnilo, ker se tematika tiče vseh nas, sicer pa je zanjo »prvič, da je moja glasba del družbenokritičnega projekta, ki naj bi v občinstvu izzval aktivno poslušanje, ga postavil v pozicijo opredeljevanja do tematike ter pozval k razmišljanju o stanju v naši družbi in neposredno o stanju duha v ustanovi, ki naj bi bila moralni in duhovni zgled«.

Kolektiv Was ist Maribor, ki je leta 2012 v okviru Evropske prestolnice kulture že postavil odmevno predstavo o propadu mariborskega podjetja TAM, pravzaprav secira družbenoekonomske pojave, ki se jih centri moči po njihovem nočejo dotakniti. S svojimi projekti se trudijo umetnosti povrniti družbenokritično relevantnost, saj – pravi Horvat – »še zmeraj vlada prepričanje, da je funkcija umetnosti v bistvu avratična in naj se bolj ukvarja s čudežnim ali pa pristopa k svetu na način splošnih humanističnih resnic, konceptu realnega pa naj se izogiba in naj se ne maže s stvarnostjo samo«. A pred našimi očmi se dogaja svetovna vojna, ki želi spremeniti človeka, vsiljuje se nam koncept vrednot, kjer ti družba ali država ne bo dala nič in lahko zaupaš samo sebi ali kvečjemu svoji družini. V takšnem svetu pa je prav umetnost tisti emancipatorni mehanizem, ki posameznika lahko pripelje do roba. Je oblika akcije, kjer se človek na novo učloveči kot čuteče in razmišljajoče bitje. Ternovšek dodaja: »Mi moramo govoriti, saj če ne sprejmemo te odgovornosti, potem lahko vse upravljanje družbe prepustimo korporacijam in naj gre vse v božjo mater.«

Po prvotnih načrtih naj bi pri predstavi sodelovalo Slovensko narodno gledališče Maribor, a se je sodelovanju tik pred zdajci odpovedalo, s tem pa se je za nekaj mesecev zamaknila tudi premiera. Ternovšek pravi, da to govori o družbi, ki je absolutno pasivna in v kateri vlada strah pred posledicami, če spregovoriš o problematičnih družbenih pojavih. »Centri moči sejejo strah, saj je z ljudmi, ki jih je strah, lažje manipulirati,« je prepričan.

Sami kljub temu »dajejo glavo na tnalo«. »Ne vemo, kakšne bodo posledice za nas. Bomo videli ob premieri. Lahko pa sem tudi tiho in igram v Špas teatru ali pa klasične predstave, ki imajo le metaforično zvezo z realnostjo. Ampak v tem trenutku to absolutno ni dovolj.«

Opera:
Igra o Antikristu: Oratorij o mariborski nadškofiji
Avtorji: umetniški kolektiv Was ist Maribor
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: 24. oktobra 2014

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.