Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Dva leva

Karolus Magnus Fuscus

S Karlom v sveto vojno?

»Ko prižgeš televizijo, je tako, kakor da bi odprl hladilnik. Zmeraj zagledam hrenovko, o kateri celo sanjam. In potem zjutraj vedno rečem ženi: ’Daj mi hrenovko za zajtrk.’ Tako nekako oblikujemo javno mnenje.«
— Je izjavil Karel Lačni (Delo, 27. 10. 2011)

»Veste, kaj imata skupnega Janez Janša in Borut Pahor? Erjavca.«
— Je izjavil Karel Večni (Delo, 13. 11. 2008)

»Na privlačne predsednike se lepijo privlačne punce. Mi imamo kombinacijo vsega, izkušenosti, mladosti, lepote. Grdih nimamo.«
— Je odgovoril Karel Lepi na vprašanje, kako da na listi stranke upokojencev kandidira 27-letnica (Nedelo, 3. 8. 2008)

Kralj in kasneje cesar Karel Veliki ni bil zgolj fizično visok, saj naj bi meril za svoj čas neverjetnih 190 cm, ampak je imel lastnosti, ki so ga naredile za velikana zgodovine: premetenost, drznost, surovost, brezobzirnost in – no ja – bogaboječnost. S temi kvalitetami je združil kraljestva, pokoril in pokristjanil Slovane in druge vzhodne barbare. Vse to je naredil nepismeni vladar. Naš Karel, namreč Karl Erjavec, ima mnogo podobnih vladarskih lastnosti, povrhu pa zna pisati, risati in še bolje računati. Tako vedno v hudih preizkušnjah pravilno izračuna smer vetra in napolni jadra.

Po osamosvojitvi je bil najprej član SKD, kasneje je bil član SLS, še kasneje, ko se je še zdelo, da je obsojena na večno oblast, je bil član LDS. Kar je razložil kot bežno ljubezensko avanturo, ljubezen na prvo posteljo brez trajnih posledic. Pravzaprav kot pomoto: »Res je, da sem plačal članarino, glede na to, da so mi poslali položnico. Jaz sem pač človek, če dobim položnico, to plačam, ne pomeni pa to, da sem sedaj neki aktivni član, niti nisem bil v nobenem občinskem odboru.« In po avanturi z LDS je v svoji najbolj vitalni dobi vstopil v DeSUS in jo kmalu izpulil dotedanjemu predsedniku Rousu. Ni kaj. Lepa politična kariera. Še lepše so funkcije, ki so sledile iz predsedniškega statusa. Bil je obrambni minister. Bil je minister za okolje. Od leta 2012 je minister za zunanje zadeve. Leta 2013 je bil bolj ko ne spotoma še v. d. ministra za zdravje. Torej karkoli. Če znaš. Preživeti, kajpak. S svojo prostodušno premetenostjo, v kateri ni prostora za moralo in načela – so zgolj (osebni) interesi –, bi bil lahko velik človek kjerkoli, kadarkoli. Če bi živel v srednjem veku, bi bil lahko veliki kralj, vojskovodja in pokristjanjevalec. Če bi živel v devetnajstem stoletju, bi bil lahko na čelu delavskega gibanja, kot njegov ateistični soimenjak Marx. Ker živi konec dvajsetega in v začetku enaindvajsetega stoletja v Sloveniji, pa, ne bom rekel, da nateguje, ampak vodi tisto, kar mu je na voljo. Upokojence. Ki so zavidanja vredna vojska. In na dolgi rok najbolj perspektivna ter najmanj zahtevna. Med vsemi skupinami volivcev jih je najlažje voditi in premamiti zgolj z obljubami. Zato je Erjavec bolj gerontološki kot politični fenomen. Čeprav mu tudi retoričnih talentov in duhovitih domislic ne manjka. Ko se je na soočenju pred volitvami 2008 pohvalil, da je obiskal prvoborca za južno mejo Joška Jorasa, mu je Rupel repliciral, češ, jaz pa sem ga iz zapora spravil, ko so ga Hrvati priprli. Pa mu je Erjavec kot blisk odvrnil: »Ja, pa tudi v zapor si ga ti spravil.«

V redu. Erjavec je na neki perverzen način celo simpatičen. A to še ni kvalifikacija za zunanjega ministra. In če smo doslej kaj zanemarjali, smo zunanjo politiko. Smo brez strategije, brez vizije. Že vseskozi. Zdelo se je, da se bosta z odhodom večnega zunanjega ministra Rupla, ki nas je sramotil in do konca osramotil s svojo in posledično slovensko vlogo v vilenski deklaraciji, zunanje ministrstvo in tudi sicer zunanja politika postopoma konsolidirala. Pa se bojim, da se ne bosta. Da bo šlo še na slabše. In to ravno zdaj, ko bi morali biti predvsem zunanjepolitično modri, kajti aktualni dogodki bodo na dolgi rok usodno redefinirali mednarodno politiko.

Ko smo ultimativno vstopali v Nato in so nam domači in tuji profeti dopovedovali usodno in neločljivo povezanost z EU, so se ljudje ujeli predvsem na limanice o koncu zgodovine. Češ, postali bomo brez rezerve kolektivno varni, vstop v EU pa nas bo postavil v zavetje dežel blaginje. Realnost je drugačna. Nikoli po osamosvojitvi nismo bili bolj ekonomsko ranljivi in nikoli ni bila naša varnost bolj ogrožena. Sedaj smo postali kot članica tretjemu svetu neprijazne družine celo abstraktna tarča. Ko je torej dovolj, da se ve, od kod si, in ne, kaj počneš. Zakaj bi Slovenija reševala stvari, ki so jih zaplodili Američani? Zakaj bi se izpostavljala za njihove sebične interese? Ampak, v redu. Zdi se, da je histerija glede radikalnih islamistov vseeno pretirana in se bo unesla. Izkazalo se bo, da je Islamska država predvsem papirnati tiger, ki služi zapovedovanju sloge brez prevpraševanja. Na dolgi rok sta resnično nevralgični vprašanji energetska varnost in preskrbljenost. Zato bi morala Slovenija takoj redefinirati svoj odnos do Rusije, do slepega podpiranja Ukrajine. Ne samo zato, ker se to na dolgi rok izplača in sebično poplača, ampak ker imajo, če kdaj v novejši zgodovini, Rusi tokrat prav. Kdor ne razume, zakaj Rusi ne prenašajo takšnega razvoja dogodkov z elementi fašizacije dela ukrajinske politike, ne ve nič o zgodovini. In kdor ne razume, zakaj ne morejo dopustiti povečane zahodne vojaške prisotnosti v tako neavtonomni partnerici, kot je Ukrajina, naj se vpraša, kako bi v podobni situaciji ravnali Ameri. Sicer pa so ti imeli vajo v slogu že v nekem bolj romantičnem času hladne vojne ob Kubi.

Na kratki rok oz. takoj bi morali zavrniti in ignorirati sankcije proti Rusiji, na daljši rok pa razpisati referendum o izstopu iz zveze Nato. Kdo bo motor takšne zunanjepolitične pobude? Erjavec?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.