Grega Repovž

Grega Repovž

10. 10. 2014  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Legalizacija

Države se odločajo za različne legalizacije.

Skoraj vse države vsakih nekaj let organizirajo legalizacijo orožja. Slovenija je na primer to naredila nazadnje leta 2010. Za vsako državo in varnost državljanov je bolje, da je čim večji del orožja legalen in popisan, posameznikom, ki imajo orožje brez dovoljenja, pa omogoča, da pridobijo orožni list.

Kar nekaj držav, med njimi sosednja Italija, se je na primer odločilo tudi za legalizacijo davčno utajenega denarja. Cilj legalizacije v preteklosti utajenega denarja, ki je po navadi skrit v tujini, ni nagrajevanje davčnih utajevalcev, temveč dodaten denar v proračunski blagajni in omogočanje kršiteljem, da začnejo poslovati v skladu z zakonodajo.

V Sloveniji in na Hrvaškem med drugim poznamo tudi legalizacijo črnih gradenj. Tudi ta omogoča, da se del nepremičnin legalizira – seveda v zameno za plačilo neplačanih davkov. Seveda pa ni mogoče legalizirati vsakega orožja, vsak ne more dobiti orožnega lista, vsi davčni utajevalci ne morejo postati legalni lastniki sumljivega premoženja in tudi vseh posegov v prostor ni mogoče narediti zakonitih.

Če je to vse mogoče izpeljati in je za državljane in državo koristno – še ko gre za orožje –, bi veljalo morda to možnost uporabiti pri najbolj nelegalnem početju v državi: pri zaposlovanju namreč. Zakaj ne bi država sprejela zakona o legalizaciji zaposlitev? Noben problem namreč v tej državi ni hujši kot vse večje število prikritih delovnih razmerij. Pred krizo je bilo to ravnanje še nekako zavrženo in so se ga vsi izogibali, v krizi pa je postalo dopustno. A kaj so samostojni podjetniki, enoosebne družbe z enim delom za enega delodajalca, drugega kot prikrito delovno razmerje – za katero država sicer ve, da je nezakonito, a ga tiho tolerira? Razmere so še slabše: država namreč celo spodbuja ustanavljanje s. p.-jev, in to ne zgolj z delnim subvencioniranjem prispevkov v prvih dveh letih delovanja, ampak tudi z omejitvijo zaposlovanja v javnem sektorju ter predvsem z akcijami, v katerih je številnim novim s. p.-jem dala po več tisoč evrov, s katerimi naj bi si dve leti plačali celotne prispevke. V zadnjih sedmih letih je država za to namenila skoraj sto milijonov evrov.

Na lažne samozaposlitve Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov opozori skoraj vsak mesec, ko je iz objav zavoda za zaposlovanje ali statističnega urada o trgu delovne sile razvidno, kako se širi samozaposlovanje. Delež samozaposlenih je od leta 2010 do letos narasel z 10,1 odstotka na 13,3 odstotka. A to je le del prikritih rednih zaposlitev. Obstajajo delavci v neprimerno slabšem položaju, ki delajo zgolj po podjemnih pogodbah, navideznih pogodbah, ki jih plačujejo na roko itd.

Seveda pa tudi delodajalci nimajo več pravega izhoda, kot da sedanje stanje sprejemajo – tudi zato, ker imajo od njega koristi, nekatera podjetja pa lahko le zaradi teh oblik zaposlovanja preživijo. In vendar je to stanje na dolgi rok nevzdržno. Nevzdržno je za tiste, ki so tako zaposleni, poleg tega pa to stanje tudi izkrivlja dejansko zmožnost gospodarstva. Zato bi morala biti ena prvih nalog ministrstev za finance in za delo legalizacija tovrstnih zaposlitev. Če bi država podjetja spodbudila – s sredstvi, s katerimi danes financira samozaposlovanje prek s. p.-jev – v legalizacijo, bi začela s tem odpravljati temeljni problem slovenske družbe. Prikrite zaposlitve so danes v Sloveniji večji problem kot delo na črno. Delo na črno je namreč v prvi vrsti problem utajenih davkov, prikrite zaposlitve v stisko spravljajo žive ljudi in po navadi tudi njihove družinske člane. Po podatkih statističnega urada se je število samozaposlenih, ki živijo pod pragom tveganja revščine, od leta 2005 povečalo s sedem tisoč na 24 tisoč. Stopnja tveganja revščine med samozaposlenimi je bila lani 27,8-odstotna, kar je za 14,7 odstotne točke več kot leta 2005. V tem času se je stopnja tveganja revščine za celotno prebivalstvo povečala z 12,2 na 14,5 odstotka. Če pogledamo zgolj redno zaposlene osebe, je ta odstotek narasel s štirih na 4,6 odstotka.

Država ima možnost, da podjetja v zaposlovanje v tem trenutku prikrito zaposlenih privabi, hkrati pa z zaostritvijo kazni po amnestiji tudi prisili. Nič drugače ni kot pri orožju, davkih in nepremičninah. Poleg tega je to res pozitiven ukrep, ki bi ga lahko tudi kot zgled ponudili tujini, pametno izpeljan pa ne bo prizadel nobenega podjetja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.