Hlad in neumnost

Janko Lorenci

24. 10. 2014  |  Mladina 43  |  Kolumna

Nekaj ebole je z letali pripotovalo tudi v Evropo in Ameriko. Spremlja jo nekaj strahu. Morda bo pomagal, da se bo Zahod resneje lotil bolezni v nesrečni zahodni Afriki, kjer »je nekaj, kar je lahko nadzorovati, popolnoma ušlo iz rok«, kot pravi Peter Piot, znanstvenik, ki je pomagal zatreti prvi izbruh ebole pred 40 leti.

Bolezen jasno kaže, kako tesno je povezan svet; nevarnost na enem koncu planeta je nevarnost za vse – zlasti, če ni dovolj solidarnosti, kar se v skladu s slabo tradicijo dogaja tudi v tem primeru. Gledati med epidemijami samo nase, ni posebej bistro. Kot je strašljivo, koliko teorij zarot zakroži, ko izbruhne kaka nevsakdanja bolezen; a to je poglavje zase.

Strah na Zahodu že zbuja refleks školjke, ki bi se rada zaprla. Toda hermetično se ni mogoče zabarikadirati niti pred Afriko, manj pomembnim členom globalizacijskih tokov. Mogoče bi bilo sicer omejiti letalski promet, ki je ta čas glavni transporter ebole, a s tem bi njeno širjenje samo upočasnili. Če bi se bolj razširila tudi na Zahodu, pa bi bil letalski promet z zahodno Afriko presekan. Tudi to virusa ne bi zadržalo – pač zato, ker Zahod ne more in noče ustaviti globalizacije, ki jo sam najbolj poganja.

Edina realna hitra rešitev je na dlani – zatreti bolezen pri izvoru. Samo tako se bo nehala pretakati v druge dele sveta. To je najbolj smiselno tudi z vidika stroškov – obrzdanje virusa v Afriki je smešno poceni v primerjavi s stroški, ki bi nastali, če bi se bolezen razpasla še drugje. To je tudi najhumanejša rešitev: najbolj prizadete afriške države tako rekoč razpadajo. In bolj ko bodo razpadale in slabele, močneje bo razsajala bolezen in bolj rinila na vse strani. Po najbolj črnih scenarijih ameriške vladne organizacije CDC bi v Nemčiji, če bi nanjo prenesli prognoze za razvoj bolezni v Afriki, do konca prihodnjega januarja umrlo 11 milijonov ljudi. Tudi če je zraven nekaj strašenja, pridemo do še vedno grozljivih številk.

Ebolo zatreti v Afriki je, upajmo, načeloma še mogoče, kajti pri tej bolezni ni toliko nevaren virus sam (nalezljiv je bistveno manj kot virus gripe), ampak predvsem obupne razmere v tamkajšnjih pokrajinah.

Zdravila ali cepiva proti eboli za zdaj ni. Veliki farmakoncerni so hladno preračunali, da se za to bolezen ne splača razviti zdravila ali cepiva, saj je (bila) preredka. Toda nič kaj prida bolj etično in razumno ni niti ravnanje Zahoda, ki ima največ znanja in bogastva in bi lahko brez škode zase razvil zdravilo in zatrl bolezen. Vendar je grdo odpovedal – pomagal je prepozno in premalo. Vzroki te pasivnosti niso častni. Pokazal je prevzetnost (bolezen k nam ne more, če pride, jo bomo zlahka ukrotili), podcenil nevarnosti (dosedanji izbruhi ebole se niso razširili, tudi sedanji se bo polegel sam od sebe) in razkril čustveni hlad (Afrika je daleč, to ni naš problem). Hlad, ki ne velja samo za ebolo. Jakob Augstein v Spieglu piše: »Zahod se bori proti islamskemu terorizmu. Zakaj ne proti svojemu? Ljudi, ki so naše žrtve, je veliko več od žrtev terorizma. Vsakih deset sekund zaradi lakote umre otrok. To je naša krivda.«

Zaradi te neobčutljivosti smo zdaj v tekmi s časom. Strah za lastno kožo počasi veča pripravljenost pomagati. Pulitzerjev nagrajenec Nicholas Kristof je zapisal, da na ebolo in podobne bolezni ne gre gledati kot na humanitarni problem v oddaljenih nerazvitih državah, ampak kot na vprašanje nacionalnega interesa. Interes je v tem, da bolezni ne spustiš k sebi domov.

Toda sprotna kurativa take vrste na različnih koncih planeta ima zelo omejen doseg. Dokler bo svet tako strahovito neenako razvit, bodo nenehno vznikale ebole različnih vrst in iz revnih okolij vdirale v bolj razvita. Ebola jasno kaže, kako ranljiv je svet, dokler je tak, kakršen je. Če se bo virus še naprej hitro širil in trčil z revščino v kaotičnih afriških in azijskih velemestih, bo šlo zares.

Skratka, pospešen razvoj manj razvitih je pogoj za večjo (zdravstveno) varnost tudi v bogatejših delih sveta. Popolnega izenačenja seveda ne bo nikoli, a odpravljanje najhujših razlik je nujno – to nam svetujeta človečnost in skrb zase. Zdravstvenemu osebju iz Evrope in Amerike, ki vztraja na kritičnem območju, se lahko samo priklonimo, toda Zahod kot celota ravna hladno in neumno.

To ne velja le za razmerje bogati–revni v svetovnem merilu. Povezava med socialnim položajem in zdravjem je čedalje tesnejša tudi v Ameriki, Evropi, Sloveniji. Pri zdravju je odvratna filozofija neoliberalizma še posebej očitna. Zahod ne terorizira samo nerazvitih, kot pravi Augstein, ampak zganja manjšina teror nad večino tudi pri sebi doma. Če bi do konca uveljavili tržno logiko, bi bila dostopnost zdravstvene oskrbe povsem odvisna od tega, kako reven ali bogat je posameznik. Temu barbarskemu, neciviliziranemu stanju se postopoma približujemo tudi na Zahodu. Neenakost se veča na vseh področjih in, ironično, počasi spodkopava kapitalizem.

Bojmo se povsem pozasebljenega zdravstva in drugih javnih služb, njihovega krčenja in nenehnega demoniziranja. Saj niso ebola! Ebola je vladavina neoliberalizma. To, ali si lahko privoščimo zahtevne oblike zdravljenja, je že zdaj zelo odvisno od denarja, hkrati pa smo v veliki večini vedno bolj ujeti v socialni status, v katerega smo rojeni. Če se rodiš na dnu družbene lestvice, boš z veliko verjetnostjo tam tudi obtičal. Tako smo navsezadnje vedno manj enakopravni tudi pred tistim, kar je od vekomaj najbolj izenačevalo ljudi – smrtjo.