Zato smo tu, kjer smo

dr. Bogomir Kovač

24. 10. 2014  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Dialektika kapitalizma in teritorializma ni nekaj novega, še posebej v obdobju stabilnega denarja, industrijskih revolucij ter svobodne trgovine. Zakoličila jo je Britanija v 19. stoletju, danes jo krojijo ZDA s pomočjo finančne ekspanzije in podjetništva. Svetovna trgovina je osrednje gonilno kolo sodobne globalizacije, gospodarske rasti in naraščajoče neenakosti. Sedanji prostotrgovinski sporazumi, zlasti med ZDA in EU, so poskus reševanja krize kapitalizma, rehabilitacija neoliberalizma, toda hkrati pomenijo zaton demokracije. Očitno je projekt postavil strateške meje pozicioniranja sedanje EU, Slovenijo pa ponovno soočil z obupno dilemo, kako preživeti kot politični subjekt.

Zgodba razvoja tržne družbe se lahko bere kot svetopisemske pripovedke. Neverjetna simbioza ekonomske teorije in politično-ekonomskih interesov držav in podjetij ni nikjer bolj vidna kot v vlogi in pomenu svobodne svetovne trgovine. Prehodi med ekspanzijami trgovanja, proizvodnje in finančnega biznisa pomenijo osrednjo os dinamike svetovnega kapitalizma zadnjih nekaj stoletij. Braudel je prvi opozoril na te menjave, Arrighi je ciklični in evolucijski razvoj kapitalizma razvil v svoji analizi akumulacije kapitala dolgega 20. stoletja.

Zakaj je to pomembno? Ker moramo razumeti politično-ekonomsko logiko mednarodne trgovine, da bi doumeli, kaj poganja ideologijo in prakso tržnega gospodarstva. Hkrati je sedanji mednarodni kaos posledica krize povojne hegemonije ZDA. Navidezno je vse sila preprosto. Mednarodna trgovina omogoča širitev trgov, rast izvoza in domače proizvodnje, spodbuja gospodarsko rast in konkurenčnost, povečuje blaginjo vseh sodelujočih. Hkrati pa povečuje neenakosti, tako z vidika razvoja držav kot tudi notranje delitve dohodkov. Prav tako vemo, da so razvite države svoje razvojne pozicije dosegle s protekcionizmom in vodeno liberalizacijo mednarodne trgovine. Dejansko ZDA tu vodijo ostro bitko za ekonomsko preživetje svoje prevlade. Od tod blokada WTO in sporazumov v Dohi, zato skrivnostna pogajanja zunaj okvirov mednarodnih institucij.

Globaliziranega sveta ni preprosto razumeti. Vzemimo ZDA, Kitajsko in EU. Danes tako Kitajska kot ZDA realocirajo svojo industrijo in storitve glede na konkurenčne prednosti. Ameriški Intel dele mikroprocesorjev izdeluje na Kitajskem, kitajski Lenovo ima sedež podjetja v Severni Karolini. Razlog je preprost. Stroški dela so na Kitajskem nekaj odstotkov ameriških, tržni položaj v ZDA si lahko zagotoviš zgolj z neposrednim pristopom. Seveda se lahko tovarne preselijo tudi v Vietnam, kjer namesto 150 dolarjev na mesec delavci prejemajo 75, ali pa v Afriko, kjer lahko shajamo s 50 ali manj. Prav tako so bili Nemci precej časa vodilni pri selitvi tovarn na Daljni vzhod, danes vodijo križarsko vojno za ponovno reindustrializacijo EU, da bi vrnili delovna mesta. Fordizem, ta vodilna konfiguracija povojnega kapitalizma, se vrača, z njim pa tudi nacionalni princip v globaliziranem svetu. Pred nami je konec stare zgodbe o »srečni globalizaciji« in »pravični konkurenci«. Oboje je samo druga stran prikritega protekcionizma velikih in močnih držav na račun svojih korporacij.

Mitologija o koristih povojne svobodne trgovine je zrasla na predpostavki, da carine in protekcionizem podpirajo ksenofobijo, nacionalizem in vojne. Toda pogajanja v Dohi so zastala, ker je obljubljeno znižanje carin v ZDA in EU polno preferenčnih zank, ker dejansko ne koristijo perifernim državam. EU je vseskozi zagovarjala trgovinsko liberalizacijo, toda brez skupne strategije, zlasti do ZDA in Kitajske, hkrati pa so carinska pogajanja preozka, saj so pomembnejše storitve, neposredne investicije, intelektualna lastnina … EU je zamudila priložnost, da bi vnesla v pogajanja problem neenakosti, socialne in človekove pravice, trajnostni razvoj, zaposlovanje ... Trgovinsko politiko je treba spremeniti, da bi postala nova priložnost 21. stoletja. Odstranitev konkurenčnih ovir je premalo.

Toda rešitev po letu 2010 je problematična. Kriza multilateralnih pogajanj v Dohi, zlasti na področju storitev (GATS), je pripeljala do separatnih in tajnih sporazumov (TISA, TTIP, CETA …). Petdeset vlad se v Ženevi dejansko pogaja zunaj multilateralnih okvirov WTO, kar pomeni razbitje povojne mednarodne ekonomske ureditve in meddržavne regulacije. Glavno vlogo igrajo korporacije in neoliberalna ideologija (liberalizacija, privatizacija, financializacija), vsaka država pa mora omogočiti drugi enakopraven pristop in odnos do storitev. To pomeni dvoje. Privatizacijo javnih monopolov in financiranje tujih storitev (šolstvo, kultura, zdravstvo …) pod enakimi pogoji, kot to velja za domače. Pravice zasebnih investitorjev so v teh sporazumih pred javnimi, vmešavanje države je omejeno, arbitraže in spori pa so stvar konkurenčnih pravnih sistemov po svetu.

Ameriška CSI (združenje storitvenih industrij) je velika zagovornica novega transatlantskega sporazumevanja med ZDA in EU. Upravičeno, ker večina sporazumov deluje v korist transnacionalnih korporacij. Manj razumljivo je, da EU pristaja na te igre. Stara EK je tu povsem odpovedala, podobno velja za članice, tudi Slovenijo. Privatizacija in transfer (javnih) storitev sta pokop socialne države in človekovih pravic, s tem pa tudi ključne usmeritve EU.

Kaj naj stori Slovenija? Za začetek naj nova vlada razkrije ženevske dokumente in v DZ organizira javno razpravo. Dosedanje konspirativno ravnanje slovenskih vlad je bilo protipravno in tudi nemoralno. Oboje pa bojda Cerarjevi želijo spremeniti. Demokratični nadzor nad mednarodnimi sporazumi je ključ nacionalne suverenosti, odkrita razprava in odločanje pogoj politične legalnosti in legitimnosti. Doslej tega nismo upoštevali. In zato smo tu, kjer smo.