Heni Erceg

Heni Erceg

24. 10. 2014  |  Mladina 43  |  Hrvaška

Grabežljivci

Hrvaška je domovina grabežljivcev, kakršen je tudi večni zagrebški župan Milan Bandić, ki so ga zdaj končno aretirali skupaj s celo četo sodelavcev

Letos poleti je na skalnati svet na otoku Pagu strmoglavil planinski orel, ki ga je s šibrovko zadel krivolovec, in čeprav je bil hudo ranjen, je preživel operacijo, po njej pa že nekaj mesecev okreva in se pripravlja, da bo spet poletel v nebesne višave. A te dni so orlovim rešiteljem, sokolarjem iz Šibenika, z ministrstva za varstvo okolja ukazali, da morajo ptico nemudoma prepeljati v Zagreb, čeprav bi s tem še enkrat ogrozili njeno življenje. Ukaz je spremljala ohola utemeljitev: »Ministrstvo je dolžno nadzirati vaše delo, zato odloča o takšnih stvareh, za presojanje njegovih odločitev pa niste pristojni.« Eh, ko bi znal orel brati, kot zna njegov rešitelj, ki je, svoboden kakor ptica pod nebom, nadutim birokratom odgovoril, da »imata javnost in stroka pravico presojati vsako odločitev oblasti«, in jim sporočil: »Orla lahko dobite samo z uporabo sile.«

Toda o vestnosti državne ustanove, ki se ukvarja s ptičjim in drugim živalskim svetom ter z naravo nasploh, da ljudi niti ne omenjamo, največ pove podatek, da se na Hrvaškem vsako leto odstreli in iz države odnese približno dva milijona ptic, zasačili pa niso še niti enega krivolovca ali tihotapca dragocenih živalskih vrst. Zato je zgodba o rešenem orlu samo povod za pripoved o nekem ministrstvu, ki je ogledalo države, v kateri poleg njega obstajajo še Sklad za varstvo okolja, Agencija za varstvo okolja pa Državni zavod za varstvo narave ... V vseh naštetih dela skupaj kar 582 uradnikov! Na čelu z ministrom, ki se je, takrat ko je ranjeni orel prisilno zapuščal nebesne višave, ravno pripravljal, da se sam dvigne v prav takšne višave, in sicer v pisarno v 22. nadstropju novozgrajenega nebotičnika v t. i. zagrebškem Cityju. Pa ne v kakršnokoli pisarno, ampak v gromozanski prostor, ki meri 54 kvadratnih metrov, zraven pa sodi tudi brez dvoma zanimiv detajl, in to ne le za hrvaške razmere – 13,5 kvadratnega metra velika kopalnica. Seveda ne manjka niti veličasten razgled na svet spodaj, o kakršnem lahko ranjeni orel za zdaj samo sanja. Poleg ministra bo imel podobno pisarno z enako veliko kopalnico tudi direktor Sklada za varstvo okolja. Mož je bil, preden je spoznal, kako pomembno je varovanje narave in živalskega sveta, direktor podjetja, ki je gradilo ta zagrebški poslovni stolp.

Nasprotje interesov? Kje pa, nikakor ne za hrvaško politično kasto, ki se ji ne zdi niti malo nenavadno, če se v časih gospodarskega pogrezanja države kopica birokratov naseli v razkošne poslovne prostore t.i. razreda A. Zasedli bodo 9396 kvadratnih metrov, za katere bo država na leto namenila astronomska dva milijona evrov. Čeprav bi lahko za občutno manjši znesek preuredili katero od praznih državnih poslopij in ga uporabljali brezplačno.

Res je, toda 22. nadstropje, pogled iz višav, lastna kopalnica ... jebeš krizo in do vratu zadolženo državo, je razmišljal minister, potem pa kot papagaj ponavljal, da ne gre za nikakršno razkošje, ampak za »povečanje učinkovitosti ministrstva«. Učinkovitosti, ki jo je opaziti na vseh koncih Hrvaške, države, ki se duši v nelegalnih odlagališčih odpadkov in v kateri je popolnoma nesmiseln obstoj ustanove, katere inšpektorji so na primer spregledali celo nevarno ogrožanje rastlinskega sveta na enem od dalmatinskih otokov. Tam so brezpravni obiralci letos poleti preprosto iztrebili neke vrste zdravilno rastlino, ki je izjemno draga in gre zelo dobro v prodajo, za seboj pa pustili opustošeno skalovje.

Zaradi škandala, ki ga je povzročila ministrova izbira pisarniškega prostora, stvar zdaj preiskuje državno tožilstvo, čeprav ministru nadrejeni hrvaški premier molči, škandali pa se kar vrstijo. Gospod Milanović sicer deluje nekoliko zaspano, a njegov prezir do javnosti je dobro znan, saj je molčal tudi ob škandalu, ki je izbruhnil zaradi nedavnega imenovanja ministra za zdravstvo, panogo, v kateri denarja ni več niti za osnovne storitve, minister pa je za obnovo svoje pisarne zafračkal neverjetnih sto tisoč evrov. Pri vsem tem besede šibeniškega sokolarja, ki je povsem neobremenjeno poučil ministra za varstvo okolja, da je njegova »dolžnost, da ponižno in skromno, kot pritiče javnim uslužbencem, odgovori na vsa vprašanja«, zvenijo resnično otroško naivno. Kajti takšnega javnega uslužbenca na Hrvaškem ni, Hrvaška je pač domovina grabežljivcev, kakršen je tudi večni zagrebški župan Milan Bandić, ki so ga zdaj končno aretirali skupaj s celo četo sodelavcev, in to zaradi številnih kaznivih dejanj, pri katerih je šlo predvsem za zagotavljanje večmilijonskih poslov njegovim mafijskim ali političnim pajdašem.

Toda zakaj so Bandića aretirali prav zdaj, saj se že več desetletij ve, da je bilo njegovo diktatorsko upravljanje Zagreba neprebojni paravan za najrazličnejše nezakonite posle? Zaradi počasnosti represivnih organov? Ali gre vendarle za politični tajming? Ta še kako ustreza sedanji oblasti, saj se je Bandić, nekdanji kader socialdemokratske stranke in nadvse spreten populist, ki je danes bliže konservativni desnici, pripravljal na silovit volilni udarec svoji nekdanji stranki. Vsekakor je dobro, da je po desetletjih prisvajanja javnih poslov padel prav elitni pripadnik te dobro varovane posebne vrste javnih delavcev, ki visoko letajo in – kot v najboljši satiri – na glave podložnikov navdušeno spuščajo svoje iztrebke. Ker pa je Bandić kapitalni primerek, je akcija Agram samo skromnejši del obračuna s političnimi grabežljivci, kajti gre za globoko zakoreninjeno strukturno korupcijo, ki so jo vladajoči socialdemokrati doslej le tiho opazovali ali – še huje – celo sami gojili v svojih vrstah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.