»Jebeš umetnost, ki ni subverzivna«
Intervju / Dino Mustafić
Bosanski režiser o zasužnjevanju uma nekoč in danes, o svojih režijah v obleganem Sarajevu, o kontroverzni predstavi Majhen mi je ta grob in o umetniškem vodenju znamenitega sarajevskega gledališkega festivala Mess

© Uroš Abram
Predstavo Zid, ki jo je režiral v obleganem Sarajevu, so igrali pod točo izstrelkov z okoliških hribov. S to gledališko predelavo Sartrove novele o španski državljanski vojni je bosanski režiser Dino Mustafić skušal gledalcem prikazati vso absurdnost vojne v BiH in na območju nekdanje Jugoslavije. Vojna izkušnja ga je zaznamovala kot človeka in gledališkega ustvarjalca, saj je spoznal, da se je treba za svobodo boriti ves čas, v miru in vojni.
Dino Mustafić (1969) je med vojno končal študij režije na sarajevski Akademiji za gledališke umetnosti ter študij književnosti in bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Odtlej je režiral dokumentarne filme, glasbene projekte in gledališke predstave. Njegov prvi igrani film Remake je bil leta 2003 na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu izbran med peterico najboljših. Režiser Mustafić je režiral v večini nekdanjih jugoslovanskih republik, v gledališkem svetu pa je znan tudi zaradi dolgoletnega vodenja mednarodnega gledališkega festivala Mess, ki ga je leta 1997 obnovil in postal pri 27 letih njegov najmlajši direktor.
Ta čas režira v novogoriškem gledališču delo znanega ruskega dramatika Jevgenija Švarca Zmaj. Konec novembra pa bodo v tem gledališču igrali tudi predstavo Majhen mi je ta grob, ki govori o Mladi Bosni in Gavrilu Principu.
Zmaj Jevgenija Švarca je v bistvu pravljica, ki metaforično govori o stalinistični represiji. Kako ste se lotili režije tega subverzivnega teksta, ki je nastal v Sovjetski zvezi med 2. svetovno vojno?
Ta tekst se nanaša na oblike vladavine, ki so avtokratske, totalitarne, despotske. Švarc ga je napisal v okoliščinah 2. svetovne vojne in stalinistične diktature. Sprva ni doživel uprizoritve, saj je bil očitno za marsikoga subverziven in tudi neke vrste literarno disidentstvo. Šele v osemdesetih letih so ga začeli uprizarjati. Postal je zanimiv tudi za Zahod, zato smo med pripravami na uprizoritev tega teksta študirali antologijsko knjigo Czesława Miłosza Zniewolony umysł (Um v ujetništvu), ki je bila napisana v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je vznemirila evropsko javnost, kajti ni nagovarjala samo intelektualcev v državah s socialistično ureditvijo, kjer sta bili individualnost in svoboda mišljenja ogroženi, ampak tudi intelektualce na Zahodu, ker razgalja večne težnje po zasužnjevanju uma.