Suzana Brborović, slikarka

Predlani je postavila spomenik svojemu očetu. V sedemdesetih se je iz Bosne preselil v Slovenijo, se tu izobrazil za gradbenega tehnika, spoznal njeno mamo ter se trudil otrokoma zagotoviti čim boljše življenje. In ga tudi je zagotovil, čeprav je v to vložil leta in leta garanja. Najprej za druge delodajalce, potem v svojem podjetju.

Čeprav jo poznamo kot eno najbolj izstopajočih slikark mlajše generacije, je želela, da bi se pri tem projektu, ki ga je poimenovala Od temeljev do strehe, podobe lahko razbohotile tudi zunaj platen. Tako je nastala premišljena celota z videi in zidom iz gradbenih zidakov, ki ga je postavila sredi novomeške Galerije Simulaker. Na hrbtno stran zidu je v črno-beli tehniki nanesla intimne družinske trenutke, na sprednjo ogromen očetov portret.

Oče je bil zelo ponosen. Ker pa je razstava opozarjala tudi na posledice neoliberalne politike, pešanje gospodarske moči in slabši položaj delavstva, so skupaj z njim spomenik pravzaprav dobili vsi delavci, ki so gradili naše stanovanjske soseske, šole, bolnišnice in ceste, potem pa so zaradi propada pohlepnih gradbenih velikanov čez noč ostali na cesti. Nekaj si jih je v hudi stiski takrat celo vzelo življenje. Tem se je še posebej poklonila z zidaki s podobami praznih gradbišč, obešenimi na vrvi.

Že od malega je bila obkrožena s tovornjaki, gradbenim materialom, umazanimi delavskimi oblačili, a takrat ji je bilo vse to samoumevno. Celo na živce ji je šlo. Tisto, kar jo je res zanimalo, je bilo risanje. Sploh risanje zajcev. Pozneje je tudi plesala in ustvarjala kulise za šolske gledališke predstave, po devetletki pa se je sklenila vpisati na srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, a poskus ji takrat ni uspel. Alternativo je našla v ekonomski gimnaziji v domačem Kranju, hkrati pa še naprej ogromno risala, nikdar sicer na tečajih, vedno sama, doma. V knjižnici pa je iskala knjige o umetnosti.

Tako kljub vsemu ni bilo presenečenje, da se je odločila za študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Čeprav ni prav dobro vedela, v kaj se podaja, je hitro opozorila nase, saj je kot študentka prejela ugledno mednarodno nagrado Essl Art za mlade umetnike iz Srednje in Vzhodne Evrope ter bila pozneje nagrajena tudi s študentsko Prešernovo nagrado. Že takrat je črpala iz svojih korenin, osredotočila se je na vojno v Bosni, stričevo smrt in še zlasti prizadetost svoje mame ob tem tragičnem dogodku. Zbrala je številne podobe iz bosanske stvarnosti in jih skolažirala tako, da jih ni bilo več mogoče prepoznati. S tem je krivdo za vojno posredno naprtila vsem vpletenim.

Ta izkušnja jo je spodbudila, da je še bolj pobrskala po sebi, in takrat se je zavedela, kako zelo jo je zaznamovalo gradbeništvo, s tem pa tudi delavske teme, stanovanjska in bivanjska problematika, gospodarske spremembe, razredna vprašanja. Navsezadnje je del generacije, rojene tik pred osamosvojitvijo, ki so ji obljubljali, da bo živela v lepšem svetu od svojih prednikov, ko je odrasla, pa jo je dočakala kruta realnost ... Služb ni, prihodnost je negotova.

Vse to zdaj raziskuje v svojih slikarskih projektih. Primerjala je denimo velike stare blokovske soseske, polne majhnih stanovanj, kjer se družine stiskajo, in nove luksuzne soseske, kjer stanovanja zaradi navitih cen ostajajo prazna. Hkrati s tematskim zasukom pa je korenit premik naredila tudi v svoji estetiki, čeprav je bilo to glede na odlične začetne odzive morda tvegano. Njen slog je danes bolj minimalističen, brez figur, v njem je mogoče prepoznati tudi gradbene principe, kakršna je denimo (gradbena) mreža. Sama pa velja za eno tistih, ki dokazujejo, da je slikarstvo še vedno lahko svež in inovativen medij.

Od lani poleg slovenskih mest raziskuje tudi Leipzig, kjer je vpisala podiplomski študij, in prva tamkajšnja dela je novembra tudi že razstavila. S tem vzhodnonemškim mestom se je prvič srečala na potovanju in takoj jo je prevzelo. Nekdaj socialistično mesto si je namreč po prvem kapitalističnem šoku, ki je sledil združitvi obeh Nemčij, zaprtju tovarn in izselitvi kar polovice prebivalcev, opomoglo. Pri tem pa, in to se ji zdi najpomembnejše, niso zavrgli vsega starega. Namesto za luksuzne novogradnje se odločajo za obnove starih hiš, veliko ljudi živi v skupnostih, stanovanja in ateljeji so na voljo po dostopnih cenah in, v nasprotju s Slovenijo, trg umetnin tam vsaj obstaja ...

Prepričana je, da bi se iz tega veliko lahko naučili tudi pri nas. Sama pa razmišlja, da bi po koncu študija ostala v Leipzigu. Nima se za gastarbajterko, če že, je kvečjemu del zgodbe o begu možganov. A če imaš na eni strani množico brezposelnih vrstnikov, na drugi pa možnost, da delaš, se razvijaš, napreduješ ... priložnost pač moraš zgrabiti.