Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

16. 1. 2015  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Portret

Žiga Murko, pozavnist in producent elektronske glasbe

... ki navdih za svojo muziko najbolj črpa iz jazza in hiphopa

Počasna, zapacana, umazana, žmohtna, šumeča ... S temi pridevniki so glasbeni kritiki pospremili njegovo nedavno izdano ploščo Green Room, pri ustvarjanju katere je v lonec vrgel samosvojo mešanico hiphopa in jazza ter iz njega potegnil osem razmeroma kratkih, a premišljenih, dovršenih in večplastnih komadov.

Že prej je bilo jasno, da obvlada jazz, zato je kritike tokrat navdušil zlasti z izvrstnim poznavanjem zvoka hiphopa. Nekatere je plošča odpeljala direktno na zahodno obalo ZDA, sam pa pravi, da gre v njej prej iskati vplive druge strani Amerike, zlasti New Yorka, ki ga kot ena od svetovnih prestolnic glasbe tudi najbolj navdihuje.

Ne glede na to, kaj vse je spodbudilo ploščo, ta zveni sveže, sodobno. Zlahka bi jo poslušali ne le v kakem klubu, temveč tudi na tujih radijskih postajah. No, in domačih, a eter večine je za glasbenike, ki se ustvarjanja lotevajo bolj raziskovalno, iščejo nove izrazne poti in gredo v korak s časom, največkrat žal zaprt.

Najprej smo ga poznali kot pozavnista, natančneje kot jazz pozavnista, saj je na konservatoriju v Rotterdamu študiral jazz pozavno. Njegov prvi inštrument je bil sicer klavir, in čeprav je kot mulc tudi risal, požiral stripe in se navduševal nad horror filmi, ki so pozneje močno zaznamovali njegovo razmišljanje in ustvarjanje, mu je bila že takrat ključna muzika. Vse bolj pa je hrepenel po inštrumentu, ki bi bil prenosljiv in bi ga lahko igral v kakšnem ad hoc sestavu s prijatelji. In tako je nekoč v roke vzel očetovo zaprašeno pozavno, ta pri nas skorajda eksotični pihalni inštrument. Takoj ga je vzljubil, se vrgel v učenje in se v srednjo glasbeno šolo, ki jo je obiskoval hkrati z umetniško gimnazijo, vpisal kot pozavnist. Kmalu zatem je odkril še jazz, improvizacijo in avantgardne muzike, ki so mu po letih izjemne preciznosti, na kateri temelji klasika, odprli čisto nov svet.

Prav zato se je vpisal na jazzovski konservatorij v Rotterdamu, no, pa zato, ker se mu je zdel boljša odskočna deska za New York od bližnjega Celovca. A po študiju se je vseeno vrnil domov. Ne sicer v njegovo Lucijo, temveč v Ljubljano, kjer je skupaj s prijatelji, ki so prav tako študirali na Nizozemskem, skušal povezati slovensko jazzovsko sceno. Festivalu Bobnu in lajni je s koncerti in delavnicami za mlade to dve sezoni čisto zares uspevalo, nazadnje pa so morali projekt zamrzniti, saj je bilo sredstev za organizacijo vse manj in tudi ideja o ustanovitvi kluba, ki bi postal njihov plac, ni mogla zaživeti.

So pa medtem ustvarjali, in to veliko. V zasedbi Next so mešali jazz z drugimi glasbenimi zvrstmi, gostili so tudi priznane glasbenike, ki so jih spoznali med študijem. V zasedbi Amna so jazz spajali s flamenkom. Slišali smo ga lahko v Kombu Zlatka Kaučiča, pa v njegovem kvartetu Žiga Murko Group, kjer so mešali jazz z urbano, elektronsko glasbo in z njo postregli tudi na plošči Island. Največji podvig pa je bil gotovo trinajstčlanski kolektiv glasbenikov z vseh koncev sveta Žiga Murko 13, ki je med drugim nastopil na prestižnem Jazz Festivalu Ljubljana. Takoj zatem je bil sam povabljen še na dvomesečno turnejo European Jazz Orchestra, ki je združil najperspektivnejše mlade glasbenike.

Takrat si je že močno želel česa novega, koraka naprej, morda celo vstran od svoje dotedanje poti. In ko se je predlani lotil produciranja elektronske glasbe, je ugotovil, da lahko z njegovo pomočjo »igra« na praktično vsak inštrument, naredi cel orkester, hkrati pa izživi tudi med študijem pridobljeno znanje iz skladanja in aranžiranja. Prvo z elektroniko navdihnjeno ploščo, pri kateri je črpal iz posnetkov z zasedbo 13, je posnel med obiskom New Yorka. Prvi nastop je imel pred tristoglavim občinstvom Case de musica v Portu.

Potem je iskal, snemal in semplal najrazličnejše zvoke, od astmatične mačke do skal na obali Istre, preposlušal je ogromno muzike, od soula do R&B-ja, sodeloval s tujimi in z domačimi kolegi, ves čas snemal in objavljal nove komade in EP-je, pozavno pa vse bolj postavljal v kot. Na novi plošči jo slišimo le še tu in tam, kot začimbo.

Green Room je sicer prva v seriji njegovih petih, tematsko zaokroženih plošč, ki se jih bomo lahko naposlušali v naslednjem letu in pol. Prvo, zeleno sobo bo februarja dopolnila z okultnim zaznamovana vijolična soba, tej bo sledila minimalistična moderna soba ...

Izid četrte in pete plošče bo skoraj zagotovo dočakal v New Yorku. Prav mora se ga spet nadihati in biti v stiku s tamkajšnjimi kreativci. Že zdaj pa je jasno, da bo tam zakuhal še najmanj en glasbeni projekt. A ne sam, lotila se ga bosta skupaj z bobnarjem Drejem Hočevarjem, s katerim sta prijatelja še iz Nizozemske. Zelo skrivnostna sta, a napovedujeta poslastico.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.