Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 4  |  Uvodnik

O dobrem in zlem

»Tisti, ki podpirajo privatizacijo, so zaskrbljeni, kako je država upravljala z državnim premoženjem in da bo tako tudi v prihodnje. Tisti, ki so proti privatizaciji, imajo različne motive za to. V kampanji proti so tudi mnogi tisti, ki jih skrbi nekaj drugega – morda pridobljeni položaji ali kaj podobnega.«
—Predsednik vlade Miro Cerar, 21. januarja 2015

»Dva razloga sta, zaradi česar Nemčija ohranja relativno velik državni delež v nemškem Telekomu. Prvič bodo v prihodnosti postale vse pomembnejše širokopasovne povezave. Nemška vlada želi zagotoviti, da bodo te dostopne v vseh zveznih deželah in tudi v ruralnem okolju, s čimer bo omogočen enakomeren in vzdržen gospodarski razvoj države. Drugič pa gre seveda za to, da se s prehodom na sodobne tehnologije manjša potreba po velikem številu zaposlenih. Tukaj poskuša nemška vlada zagotoviti počasno, socialno vzdržno tranzicijo.«
—Torsten J. Gerpott, vodja katedre za tehnologijo in telekomunikacije na nemški Duisburški šoli za menedžment, Mladina, 9. januarja 2015

Kdor se z mano strinja, je dober človek, kdor je proti meni, pa ima zle namene. To pravi slovenski predsednik vlade Miro Cerar. Za »zaskrbljene« državljane mirno razglaša tiste, ki so res pogosto sedeli v nadzornih svetih, ki so res nemalokrat molzli državo in izmed katerih prenekateri danes delujejo kot svetovalci kupcev slovenskih podjetij. Danes mu prav pride zavezništvo s prav tisto Janševo in finančno falango, ki se je nemarno razširila po vseh državnih podjetjih čisto vsakič, ko je dobila priložnost. Ne da drugi niso tega počeli, a SDS je bila temeljita.

In seveda, kdor nasprotuje, je avtomatično razglašen za prodano dušo. Seveda. Luka Mesec je sedel v katerem nadzornem svetu? In v katerem Spomenka Hribar? Morda je imel Cerar v mislih Franceta Bučarja?

Raven, na katero se je ta teden spustil premier, ni presenetljiva, ampak pričakovana: vse govorjenje o morali se pri vseh dušebrižnikih vedno znova konča enako: na koncu so tisti, ki so z njim, dobri, tisti, ki so proti njemu in njegovim predlogom, pa slabi ljudje.

Kar je samo še dodaten dokaz, s kakšnim razmislekom pelje ta vlada privatizacijo. In poudarek je na tej vladi – ta vlada ima vse pristojnosti, da spremeni odločitve prejšnjih vlad. Nobene zaveze in obveze te vlade ne vežejo. Če bi se vlada tako bala evropske komisije, bi v državni zbor že poslala osnutek pokojninske reforme, za katero je v dokumentih, na katere se sklicuje glede privatizacije, mnogo določnih obvez. A ta vlada pokojninske reforme v tem mandatu sploh ne namerava izpeljati!

To so nespodobne laži. Ta vlada dela v korist finančnih špekulantov. Zdaj že zavestno. A le zato, ker ji dvorijo.

Razlogi, ki vodijo to vlado k privatizaciji, so torej politični in ideološki. Miro Cerar pač verjame v zgodbe o posebnostih Slovenije. Da je v Sloveniji izrazita korupcija. Da so samo v Sloveniji tajkuni. Da le Slovenijo obvladujejo klani in razne mreže. Da le v Sloveniji prihaja do malverzacij. Naj ponovimo resnico: pri nas ni korupcije nič več kot drugje. Najhujše korupcijske afere zadnjih let so se zgodile v najbolj znanih evropskih podjetjih: na primer v Siemensu, Alstomu in Hypo banki. Velika Britanija je v zadnjih letih spremljala enake procese zoper tajkune kot Slovenija. Tudi v Nemčiji ves čas odkrivajo nečedne posle in povezave med politiko in gospodarstvom. Kje že deluje bivši nemški kancler Gerhard Schröder? Pri ruskih plinarjih se je zaposlil mesec dni po odhodu s funkcije. Zakaj se je iz javnosti umaknil njegov predhodnik Helmut Kohl? Zaradi korupcije. Slovenija ni nobena posebnost. In odprodaja podjetij tujcem ni nobeno zagotovilo, da se to ne bo dogajalo. Seveda bo Telekom tudi v nemški lasti z veseljem v nadzorni svet postavil člana SMC ali SDS ali … in si s tem zagotovil »drugačno« obravnavo. Ali pa pomagal vladajoči stranki s kakšno skrito donacijo. Naj Cerar in njegovi že začnejo brati tuje časopise, polni so tovrstnih zgodb.

Telekom in preostala podjetja bo prodala ta vlada. In odgovornost bo nosil Miro Cerar, naj še tako kaže na druge, ki da nanj pritiskajo. Ne prodaja zato, ker bi imel kakšen načrt. Ugajati hoče – tistim, ki so z njimi prijazni. Tistim prijaznim tujcem. Angeli Merkel na primer. Ker misli, da je to nekakšna garancija. Ker ga bo podprla, ko bo potreboval pomoč. A to je mislila že Alenka Bratušek, ki je prav tako kimala tako v Bruslju kot Berlinu, pa je bila pozabljena naslednji dan. In pred njo Janez Janša. In pred njim Borut Pahor. Vedno ista zgodba.

O tem, zakaj se podjetja tega ranga ne prodajajo, pa v resnici največ povedo Nemci – v uvodu citirani izjavi Torstena Gerpotta pač ni kaj dodati. Ja, tudi zato, ker je treba paziti, da ne pride do prenaglega odpuščanja. Nemci se tovrstnega razmišljanja ne sramujejo. Da o strateških razmislekih ne govorimo. In eden od njih je tudi širitev na druge države. To pa je tisto, kar počnejo Nemci pri nas. A slovenski politiki že tega, da gre za drugo plat iste zgodbe, ne razumejo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.