N'toko

N'toko

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Žive meje

Novi val

Družba se je s tem, ko je začela enačiti podjetnost s kreativnostjo, odpovedala kreativnemu prispevku vseh tistih, ki niso podjetni

Povsem izgubljeno sem stopicljal med konferenčnimi sobami newyorškega glasbenega sejma in se trudil ohranjati vtis, da vem, kaj tam počnem. Zamišljeno sem gledal v telefon in se obnašal, kot da se mi kam mudi. V gneči podjetnih glasbenih profesionalcev, ki se tržijo in mrežijo z baletniško eleganco, sem se počutil kot tujec – ves čas v strahu, da bom rekel kakšno neumnost in me bodo razkrinkali kot outsiderja, ki ne pozna prave koreografije. Da bi se nekoliko skril, sem posedal na okroglih mizah in poslušal debate o prihodnosti glasbene industrije.

Na eni takšnih seans so vidno evforični glasbeni agenti razpredali o neomejenih priložnostih, ki glasbenike čakajo v t. i. sync podjetjih, ki filmsko, gamersko, predvsem pa marketinško industrijo zalagajo z glasbenimi podlagami za njihove izdelke. Soba je bila polna nadobudnih ustvarjalcev in vsi so si delali zapiske, kakšno glasbo danes iščejo tržniki in kako stopiti v stik z njimi. Med govorci je bila tudi pevka francoskega kolektiva Nouvelle Vague, katerega priredbe so bile posebej omenjene med najpogosteje »syncanimi« skladbami. Vzhičenemu moderatorju so se dobesedno cedile sline ob tako bleščečem primeru prihodnosti glasbene industrije. »Kako se odzovejo starši, ko slišijo tvoj glas v reklami za BMW? Gotovo mora biti poseben občutek ponosa.« Pevka, ki je bila do takrat redkobesedna, si je vzela čas za premislek, nato pa presenetila z odgovorom: »V bistvu jim rečem, da to nisem jaz ... Veste, ni mi prijetno, ko moj glas povezujejo z reklamami. Nisem zaradi tega postala glasbenica.«

Po njenem iskrenem priznanju se je na obrazih glasbenikov v sobi prvič narisal pristen nasmeh. Nekoliko smo si oddahnili. »Kako dobro je slišati, da nisem edini, ki se v tej prihodnosti počuti nelagodno!« Očitno imamo ustvarjalci podobne miselne zagate; želimo si biti slišani, a se, ko se znajdemo pred mehanizmi industrije, ki to slišanost prinaša, počutimo razvrednotene. Nekoč so se s tisto neromantično poslovno platjo glasbene obrti namesto nas ukvarjali menedžerji in založbe, v dobi interneta, ko se je nekdanja založniška infrastruktura porušila, pa je glasbenik postal sam svoj promotor, menedžer in distributer. Naše »redne službe« so postale s. p.-ji, za preživetje v novem ekosistemu pa se je tudi najbolj razuzdani rocker moral priučiti vsega od računovodskih trikov do veščin crowdfundinga. Današnji guitar hero preživi več časa z laptopom v rokah kot pa s kitaro.

Temu primerno se je spremenila tudi pop pokrajina. Na naslovnicah ne vidimo več ekscentrikov – nerazumljenega kantavtorja ali zadrogiranega grungerja. Na njihovo mesto so stopili hiperproduktivni producent, startup indie bend in stari rock entrepreneur. Nekoč idealizirani lik neprilagojenega outsiderja je z digitalno revolucijo izumrl, nasledil pa ga je genetsko prilagodljivejši, tehnološko osveščeni insider. Curt Cobain je mrtev, naj živi Dave Grohl! Neproduktivna čustva, kot sta jeza in tesnoba, so se umaknila iz besedil in naredila prostor motivacijskim afirmacijam – »Zmorem! Najboljši sem! Nihče me ne ustavi!« Kar naenkrat se nihče več ne počuti kot Loser ali Creep, pač pa so vsi Happy©. Raperji nam namesto o svojih uličnih prigodah pripovedujejo o poslovnih podvigih, didžeji so se spremenili v hodeče reklame za red bull, alter izvajalci pa so videti kot skice H & Movih oblikovalcev, ki so čudežno oživele in dobile glas.

V devetdesetih letih je preočitno spogledovanje z biznisom veljalo za smrtni greh, ki ga glasbenikom nismo nikoli odpustili, danes je sposobnost sklepanja velikih poslov njihova najbolj cenjena lastnost. Pri zvezdniku, kot je Diplo, pravzaprav ne veš, ali se je oblekel za na oder ali za sestanek z upravo Vodaphona. Popularna kultura je bila seveda vedno neločljivo povezana z marketingom, zato je vsako moraliziranje o »dobrih starih časih« odveč. A če je nekoč poslušalcem ponujala romantično zatočišče pred banalnostjo z denarjem obsedenega sveta, nam glasbeniki danes govorijo dobesedno iste stvari kot gospodarstveniki. Vse okoli nas kriči: »Trži se!«

Upal bi si trditi, da današnjo družbo pestijo isti problemi kot pop kulturo: na eni strani vse težji vstop v igro, na drugi pa neskončno nabijanje o tem, kako se je treba še bolj prilagoditi in ohraniti pozitiven odnos. Tako je današnji glasbenik le prototip novega človeka, ki mora samega sebe spremeniti v podjetje in tržiti svoje sposobnosti, medtem ko se vse večji delež bogastva seli k zgornjemu odstotku zaslužkarjev in k lastnikom platform (Apple, Google, Amazon ipd.). Če je internet porušil nekdanjo strukturo in glasbenike iz umetnikov spremenil v male podjetnike, ki se v morju amaterizma med seboj borijo za košček oglaševalske pogače, to zagotovo čaka tudi druge poklice.

Žal pa ima takšen razvoj nekaj velikih težav. Družba se je s tem, ko je začela enačiti podjetnost s kreativnostjo, odpovedala kreativnemu prispevku vseh tistih, ki niso podjetni. A kje bi bil danes svet brez nepraktičnih ljudi z neprilagodljivimi možgani? Pozabili smo, da k razvoju družbe veliko prispevajo prav tisti outsiderji in ekscentriki, ki se v njej ne počutijo najbolje in jo zato preizprašujejo, kritizirajo in spreminjajo. Kje so današnji nori geniji, zapiti pesniki, nepoboljšljivi uporniki? Nova generacija slovenskih kreativcev se od resničnostnih šovov uči, da morajo biti za uspeh najprej všeč komisiji medijskih strokovnjakov, po navadi sestavljeni iz najbolj dolgočasnih ljudi v državi. Ali lahko pričakujemo, da bodo iz teh vrst prišli novi Nieti, Laibachi ali Klemen Klemen? V takšnem okolju se upravičeno vprašamo, koliko genialnih umetnikov, znanstvenikov, inovatorjev in filozofov ima ta trenutek briljantne zamisli, ki tičijo v predalih, ker ne znajo iz njih narediti tržno zanimive zgodbe. Smo zaradi fetišiziranja podjetnosti v resnici prikrajšani za prav tisto inovativnost, ki naj bi jo ta prinašala?

Podjetnost je vsekakor nujno potrebna za delovanje na številnih področjih. Toda družba, ki to lastnost zahteva od vseh svojih članov, deluje podobno razglašeno, kot če bi od vseh zahtevala pevske sposobnosti. Težava današnjega sveta ni v tem, da je premalo ljudi podjetnih, ampak v tem, da ne vemo več, kaj početi z vsemi drugimi talenti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.