Marcel Štefančič jr.

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Film

Annie

Annie, 2014
Will Gluck

proti

Prvi neoliberalni mjuzikl.

Annie, reboot slovitega broadwayskega mjuzikla, ki ga je leta 1982 ekraniziral že John Huston, je bil eden izmed tistih filmov, ki jih je pred kratkim shekal in spiratiziral Kim Džong Un. Očitno je hotel čim prej videti to pravljično, srce parajočo, poskočno, spevno, v vse jezike prevedljivo dickensiano o mali siroti Annie (Oliver Twist?), ki tako navduši mogočnega, sebičnega, trdosrčnega magnata (Scrooge?), da jo posvoji. Toda nikar ne pričakujte komunistične revolucije.

Au contraire: Annie, ki se za razliko od originala ne dogaja v času velike depresije in Franklina Delana Roosevelta, ampak danes, v času nove velike depresije, dejansko ni zgodba o magnatu (Jamie Foxx), ki spregleda, ampak zgodba o mali siroti (Quvenzhané Wallis), no, rejenki, ki spregleda. Ali bolje rečeno: če hoče uspeti, če hoče, da jo magnat posvoji in vzame za sebi enako, da jo torej sprejme v svoj elitni razred, mora pokazati overdose podjetnosti, delavnosti, prizadevnosti, samostojnosti ipd., kar pomeni, da se ne sme obnašati kot sirota, da ne sme jamrati in molsti socialne države, ampak mora biti energična, mobilna, manična, frenetična, metaamfetaminska, hiperaktivna kot kapital. Stalno pleše in poje. It’s the Hard-Knock Life, se glasi eden izmed štiklov. Stalno se giblje. Annie je prvi neoliberalni mjuzikl: socialna država je tu le potuha, le izgovor za lenuhe. Socialna država je razlog, da ljudje ne uspejo – in da sirote ostanejo sirote.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.