Veljko Njegovan  |  foto: Uroš Abram

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Kultura

»Neuspeh je tisti, ki je stimulativen in nas žene naprej!«

Rambo Amadeus

Eden najvidnejših in najvplivnejših akterjev postjugoslovanske glasbene resničnosti

Rambo Amadeus je glasbenik, ki je svojo glasbo za turbofolk označil, še preden se je ta v devetdesetih letih razcvetel po večjem delu hribovitega Balkana. A v nasprotju s turbofolkom glasba Antonija Pušića, kar je Rambovo pravo ime, s svojimi satiričnimi besedili in mešanico sodobnih ter tradicionalnih glasbenih žanrov kljubuje ustaljenim normam vsakdanjega življenja v naši regiji in tudi zunaj njenih meja. Rambo na ironičen način secira in kritizira politično in družbeno dogajanje, zaradi česar je obveljal za nekakšnega »opinion makerja« nekdanje jugoslovanske scene.

Z izjemnim kitaristom, glasbenikom, aktivistom, medijsko osebnostjo in iskrivim sogovornikom smo se pogovarjali pred njegovim ljubljanskim nastopom.

Nastope na tokratni turneji oglašujete kot koncerte za fene, in to z velikimi plakati, na katerih je sušilnik za lase, ki mu po domače tudi rečemo fen. Imamo oboževalci podobne lastnosti kot ta električna naprava? Vam dajemo veter v krila?

Lani sem izdal CD box s svojimi prvimi petimi albumi in menedžerji so, seveda z namenom, da bi prodali čim več vstopnic, vztrajali, da naredimo koncert za prave fene, kjer bomo igrali stare hite. Tako se mi je porodila zamisel o fenu (sušilniku za lase).

Kako zelo so feni pomembni za glasbenike?

Ukvarjati se s feni pomeni isto, kot da se ukvarjaš s svojim ugledom. S feni se glasbeniki ne smemo ukvarjati, pa tudi lagati jim ne smemo. Če to počneš, je tvoja kariera na trhlih nogah. Kdo ve, kakšno bi bilo življenje nekdanjih zvezdnikov, če ne bi imeli tistega enega velikega hita, s katerim so zasloveli. Verjetno bi se boljše spopadali z neuspehom, ki sledi takšnemu uspehu. Zato sem bogovom hvaležen, da sam nisem dosegel izjemnega uspeha. Uspeh je destimulativen. Neuspeh je tisti, ki je stimulativen in nas žene naprej!

»Desničarji se skrivajo za klerikalizmom, lažno vero v boga in lažnim domoljubjem, v resnici pa so izdajalci. Na koncu pa je levičar, ki ničesar ne želi zase, razglašen za kurbinega sina.«

Je nastop na Eurosongu merilo uspeha ali neuspeha? Verjetno je bil marsikdo presenečen, ko ste leta 2012 nastopili na tem tekmovanju v Bakuju …

… dokler niso slišali pesmi! Potem pa jim je bilo vse jasno. Saj bi bilo čudno, če jim ne bi bilo, glede na naslov pesmi (Euro-neuro). Na Eurosongu pa sem se sicer počutil kot skobec med kokošmi! (Smeh) Ko sem priletel v Azerbajdžan, v Baku, so me na vsakem koraku spremljali ogromni panoji z likom azerbajdžanskega političnega voditelja Alijeva. To me je spomnilo na Titove čase in ugotovil sem, da sem začel po vseh teh letih že prav pogrešati kult osebnosti. Občudoval sem tudi gladino Kaspijskega morja, najbolj me je pa navdušil poceni kaviar, saj sem ga v dvajsetih dneh pojedel vsaj deset kilogramov! Drugače pa nismo bili preveč priljubljeni, nihče nas ni maral, vsi so bežali od mene. Poskušal sem biti duhovit, ampak me nihče ni razumel. Tako da sem se počutil kot nerazumljeni osemnajstletnik.

Kako se je na vaš (ne)uspeh odzvala črnogorska javnost?

Po mojem velikem debaklu na Eurosongu so me na ulici ustavljali starši in mi razlagali, da so njihovi otroci jokali zaradi mojega »poraza«. Naša vodja odprave na Evrovizijo je tudi jokala, ogrnjena v črnogorsko zastavo. Azerbajdžancem pa je pesem bila všeč. In verjetno je to vplivalo tudi na azerbajdžansko investicijo v turistično letovišče na črnogorski obali, v Kumborju, mojem rojstnem kraju. Kar me spomni na to, da bi se še enkrat prijavil na Eurosong! Tokrat za Srbijo. Potem pa še za Slovenijo, Hrvaško, Makedonijo … Trajnostni kandidat za Eurosong!

Torej postajate tarča azerbajdžanskega naftnega lobija?

Boljše je, da naftni lobi vlaga v turizem, kakor da Črnogorci iščemo nafto.

Čeprav gre za dvorezen meč v primežu kapitala …

Oprostite, samo malo … Kako so v času komunizma, s komunistično retoriko, imenovali desničarje? Domači izdajalci! In sedaj, ko so desničarji na oblasti, kaj se dogaja? Oni dejansko izdajajo državo, jo »rentajo«. Podobno, kot mi počnemo s stanovanji, tako oni oddajajo državno premoženje. A to je izdaja. Po tej logiki so levičarji veliko večji domoljubi od desničarjev, saj so večinoma proti prodaji ali oddaji državnega premoženja. Desničarji se skrivajo za klerikalizmom, lažno vero v boga in lažnim domoljubjem, v resnici pa so izdajalci. Na koncu pa je levičar, ki ničesar ne želi zase, razglašen za kurbinega sina. Samo zato, ker ne želi nič zase, je sumljiv. Ker nima cene in ga ne moreš kupiti. Danes je težko obstati, če nimaš cene.

Še zlasti v kapitalizmu, kajne?

Ravno zato mi je bil všeč socializem. Ker so bogati, ki jih je bilo takrat bistveno manj, bili pa so tudi manj bogati, morali skrivati svoje imetje, da o razsipnosti sploh ne govorim … kapitalizem nenadzorovano črpa vire in njegovo bistvo je dobiček, ustvarjanje milijard dolarjev, ki jih nihče zares ne potrebuje. Če bi imeli trajnostno ekonomijo, brez dobičkov, bi toliko manj izkoriščali vire. Šele takrat, ko bo se bo človek odpovedal refleksu za posedovanjem, bomo depilirano opico, kar človek je danes, lahko spet imenovali človek. Šele ko bodo najbogatejši na svetu postali skromni in jih bo sram materialnih dobrin, ki jih posedujejo, se bo kaj spremenilo. Menim, da je skromnost edina vrednota, ki lahko reši naš planet.

Ste tudi zato svoj naziv iz svetovnega mega carja spremenili v svetovni kilo car?

To sem storil zato, ker želim biti skromen. V današnjem svetu gigabajtov in terabajtov ne moreš biti mega. Bolj edinstven si, če si kilo.

In ko ravno govoriva o preteklosti, katere so bistvene razlike med današnjim časom in tistim, ko ste začenjali kariero?

V drugi polovici osemdesetih, ko sem začenjal, je bila Jugoslavija že močno načeta. Danes so časi drugačni, mnoge zdrave vrednote so se izgubile. Ne samo v ex-YU regiji, temveč povsod po svetu. Na svetu je namreč dovolj prostora za 50 milijard ljudi, ki živijo življenje povprečnega Indijca, premalo pa ga je za manj kot 100 milijonov bogatašev. Pri teh novopečenih bogataših me najbolj preseneča, da imajo v svojih vilah in graščinah neverjetno število kopalnic. Verjetno zato, da bi lahko na vsakem kotičku spirali nesnago, ki se na njih nabira med neusmiljeno dirko za profitom.

Če na vse skupaj gledamo s stališča biologa, lahko rečemo, da imamo danes manjšo biodiverziteto. Ljudje se danes delijo samo še na dve vrsti – na nedelavski razred, ker je danes brezposelnih pač več kot zaposlenih, in na lastnike kapitala. V Jugoslaviji je bilo drugače, biodiverziteta je bila veliko bolj pisana. Danes pa, ne le pri nas, temveč v večjem delu Evrope, vrste izumirajo: tako kot vsak dan izumre 70 vrst, tako izgine 70 človeških značajev. S tem se zmanjšuje biodiverziteta človeške vrste.

Vrniva se h glasbi. Lahko več poveste o tem, kako je bilo biti glasbenik v Jugi in kako je danes? Kako se počutite v poplavi glasbenih informacij, v informacijski dobi?

Nikoli nisem bil pravočasen pri spremljanju aktualnega glasbenega dogajanja, vedno sem malce zamujal. Takrat so se ljudje bolj posvečali svojemu življenju. Živeli so polnejša življenja. Spomnim se, da sem Bijelo dugme prvič slišal med igranjem namiznega nogometa v lunaparku. Selma mi je takrat zvenela kot kakšna simpatična sevdalinka. Toda takrat me je bolj zanimalo jadranje. Glasba je prišla na vrsto šele malce kasneje. Danes pa so mladi večinoma prikovani za računalnike in pravzaprav živijo navidezna življenja, polna nekoristnih informacij. Priznati moram, da novodobnega »rocka« ne maram, saj gre za lakirani pop z manekeni, ki se prodajajo za glasbenike. Danes MTV lahko gledam le za samozadovoljevanje.

»Turbofolk je nastal, ko so primitivci v roke dobili nove tehnologije. To je zelo podobno dogajanju v prvi svetovni vojni ali pa v Ruandi, ko so neuka plemena v roke dobila avtomatsko orožje.«

Računalnike in nove tehnologije tudi sicer pogosto kritizirate.

Pravzaprav ne kritiziram toliko novih tehnologij, te imam rad in jih tudi uporabljam. Všeč mi je, ko vidim, da je kdo izredno dejaven na družbenih omrežjih in objavlja zanimive stvari. Tehnologija je znak napredka. Težava pa je v pasivnosti, ki jo ta tehnologija povzroča, saj moramo sprocesirati neskončno število informacij. Sem pa prepričan, da bo ta faza prej ali slej minila. To stanje lahko v resnici primerjamo z evolucijo – tisti pripadniki človeške vrste, ki imajo razvit kriterij za ločevanje pomembnega od nepomembnega, bodo preživeli, drugi pa bodo ostali zasuti oziroma okuženi z nekoristnimi informacijami. Zgodovina se ponavlja.

Še ena vaša značilnost je smisel za humor, pa seveda mešanje različnih glasbenih žanrov, tudi nekdanjih jugoslovanskih »narodnjakov« …

To je verjetno povezano z mediteranskim duhom, ki sem ga pobral med odraščanjem v Hercegnovem. Tip humorja, ki sem se ga nalezel v jadralnem klubu, pa res velikokrat vnašam v svoja besedila in glasbo. Gre za popolnoma nadrealističen odnos do resničnosti.

Proti turbofolku ste se borili že nekaj let pred njegovim vrhuncem. Kako pa danes gledate na ta fenomen?

Veliko sem bral o turbofolku in ne strinjam se s trditvijo, po kateri naj bi si turbofolk izmislil Milošević z namenom, da bi s svojimi nacionalističnimi sporočili hujskal k vojni. To so bedarije! Turbofolk je družbeni fenomen, ki je nastal, ko so primitivci v roke dobili nove tehnologije. To je zelo podobno dogajanju v prvi svetovni vojni, času, ko so iznašli kemično orožje. Tudi takrat so novo tehnologijo v roke dobili primitivni, neuki generali, ki je niso znali uporabljati. Ali pa afriška plemena v Ruandi, ki so se dolga stoletja bojevala s primitivnim orožjem, potem pa so dobila v roke avtomatsko orožje. Vemo, kako se je končalo ...

Pri nas, na Balkanu, se je to zakuhalo tako, da je neumno ljudstvo volilo največje folirante in demagoge, primitivne in željne oblasti, ti pa so potem po svojem okusu urejali zabavni program na televiziji, upravljali pa so tudi tehnologijo in frekvence. In tako so pobrali pevko z ibarske magistrale, ji dali tehnološko podporo, in to je bilo to. Tako se je rodil turbofolk. V glasbi ali kjerkoli.

Res pa je, da so bili »narodnjaci« v večjem delu Jugoslavije pravzaprav bolj avtentični od rock izvajalcev.

Koncert:
Rambo Amadeus
Kje: Cvetličarna, Ljubljana
Kdaj: 19. februar 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.