Goran Kompoš

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

A Place to Bury Strangers: Transfixiation

2015, Dead Oceans

+ + + +

Zelo dobri odzivi na prvenec pred osmimi leti in poznejši prestop k založbi Mute, za kar si je močno prizadeval guru neodvisnega post punka/elektronske glasbe/sintpopa Daniel Miller, so namigovali, da bi skupina A Place to Bury Strangers (APTBS) kmalu utegnila pristati v veliki glasbeni areni. »Najglasnejši newyorški bend« se je s kombinacijo rockovskih himn po zgledu skupin My Bloody Valentine in The Jesus and Mary Chain ter gotskega razpoloženja, ukrojenega po naukih zasedb Bauhaus in Sisters of Mercy, sicer oklepal alternative. Toda hkrati se je zdelo, da se v pop melodični senzibilnosti in strukturi pesmi skriva tudi potencial, ki bi ga iz zakajenih klubov lahko dvignil na velike odre.

Ta vtis je pravzaprav še vedno ponujal tudi predzadnji album pred tremi leti, pa čeprav je bilo takrat že bolj ali manj jasno, da hrupni trojec izraza ne namerava kompromitirati. Zasedba se je raje kot s tem, da bi za vsako ceno poskušala očarati mainstreamovske medije, ukvarjala s počasnim, a konsistentnim širjenjem fenovske baze, to pa jo je nazadnje pripeljalo do tako rekoč zvezdniškega statusa na alternativni sceni.

Ko je pred letom in pol nastopila v metelkovskem Channelu Zero, je bilo že vnaprej jasno, da bo koncert razprodan. Takrat zadnji album je še vedno namigoval, da bi zasedba zlahka napolnila kakšno večje prizorišče, a izjemna koncertna energija med bendom in občinstvom je jasno pokazala, zakaj je APTBS postal eden najbolj čislanih klubskih bendov.

Udarno, kratko in hrupno: album za fene

Udarno, kratko in hrupno: album za fene
© arhiv založbe

Ta koncertni kapital se je trojec sedaj odločil unovčiti s četrtim albumom Transfixiation. Gre za ploščo, ki poskuša kar najpristneje dokumentirati zasedbino energično koncertno izkušnjo in je v tem pogledu zelo uspešna. Toda hkrati to pomeni, da so nove skladbe, predvsem skozi prizmo razpoloženja, precej bolj enodimenzionalne. Trojec se jih je lotil brez nepotrebnega zapletanja in piljenja detajlov. Na tnalo je preprosto dal udarno, kratko formo hrupnih skladb, ki z bliskovitostjo brzovlaka rušijo vse pred sabo. To pa pomeni, da je Transfixiation album, namenjen predvsem privržencem, in da si zasedba z njim ne bo razširila fenovske baze.

Ne gre torej za ploščo, ki bi poskušala prepričevati neprepričane. Po štirih albumih in kopici malih plošč je tako ali tako bolj ali manj jasno, da se je APTBS preprosto sprijaznil s svojim položajem. Hkrati sprejema tudi dejstvo, da je njegovemu izrazu očitno pač usojeno polariziranje občinstva. Toda to le še dodatno potrjuje, da zasedba počne marsikaj prav. To, da te imajo radi ali te sovražijo, je vredno veliko več, kot to, da te ignorirajo. In APTBS je težko ignorirati ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.