Goran Kompoš

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

José González: Vestiges & Claws

2015, Mute

Ko je José González izdal prva solistična albuma, je bil novi val (ameriških) folkovskih posebnežev tako zelo v središču pozornosti, da se je v njihovi druščini hote ali ne znašel tudi sam. Zato ga je sedaj, osem let pozneje, ko se je trend bolj ali manj izpel in so šli vsak svojo pot, precej lažje poslušati z varne razdalje. Formule akustičnega popa/folka ni bistveno spreminjal in v marsikaterem pogledu je novi album še bolj folkovsko konservativen, toda zdi se, da je Gonzálezovo pisanje pesmi potrebovalo točno to. Nobenega umetnega olepševanja, fensi pritiklin na prvo žogo, priredb različnih uspešnic in trendovskih zvijač, pač pa le njegova intima in zrel pogled na svet. Ko imaš kaj povedati, sta glas in kitara očitno še vedno vse, kar potrebuješ.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.