Katja Perat

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Kultura

Živeti v miru, saditi krompir in sanjati

Mumini Tove Jansson ali kompleksnost torte

Mumindružina z vidnejšimi družinskimi prijatelji

Mumindružina z vidnejšimi družinskimi prijatelji

Ker lani nismo obeleževali samo stote obletnice prve svetovne vojne, marveč tudi stoto obletnico rojstva švedsko govoreče pravljičarke finskega rodu, Tove Jansson, smo tudi pri nas prevedli in natisnili zvrhan delež artiklov iz njene najbolj prepoznavne franšize – pripovedi o Muminih, njihovih družinskih prijateljih in ostali bandi iz Mumindola.

Mumine poznamo – malo spominjajo na nilske konje, le da hodijo po zadnjih tačkah, ljubeznivi in družabni so, radi pomagajo, čeprav ne vedo točno, kako, zime prespijo, zato jih nadnaravni pojavi, kot je na primer božič, čisto vržejo iz tira, radi imajo naravo, nežnost in lepoto. Od daleč je videti, ko da so še ena tistih pravljičnih bitij, ki večino časa porabijo za prevpraševanje, kam le je izginila rojstnodnevna torta in kako jo dobiti nazaj. Pa ne bo držalo.

Najprej sem tuhtala, pa nisem dotuhtala, potem sem guglala, pa nisem doguglala, zakaj so Skandinavci tako dobri v pripovedovanju pravljic. Spomnimo se samo Andersena, pa Astrid Lindgren ali Marie Gripe. Tove Jansson sodi v tradicijo pravljičarjev, ki jim ni težko razumeti, da biti otrok ne pomeni biti kreten, da ne pomeni imeti omejenih kognitivnih zmožnosti ali zamašene čakre za razumevanje. Sodi v tradicijo pravljičarjev, ki razumejo, da od nas nihče ne zahteva, da bi ljubkost in kompleksnost ločevali, saj tudi v življenju (če imamo srečo) radi nastopata skupaj.

Mumindol je tako pribežališče in dom značajem, ki so, kot ljudje, med katerimi živimo in jih imamo radi, v isti sapi ljubeznivi in osorni, naivni in nevrotični, družabni in samotarski, predvsem pa zmožni sprejemati individualne, čeprav včasih prekleto trapaste odločitve, ki iz njih delajo edinstvene, nikomur podobne posameznike.

Ne gre torej za to, da torte v Mumindolu ali v življenju nasploh ne bi bile pomemben dejavnik. Gre bolj za to, da je v pripovedih Tove Jansson vsaka zgodba o torti v resnici zgodba o človeški naravi, v kateri sta dobrohotnost in togota neločljivo povezani, in da veliki realistični roman ni privilegirano mesto za naslavljanje tega problema.

V kompletu z Mumini pride urbana legenda o njihovem nastanku: prvega Mumina naj bi razjarjena najstnica Tove narisala na vrata (ali je bila stena) domačega stranišča po sporu z bratom. Spričkala sta se, pravi legenda, o Kantovem kategoričnem imperativu. Otroci umetnikov, boste rekli. Starša Tove Jansson, osnova za Muminmamo in Muminočka, sta bila likovna umetnika in otroci umetnikov, uči vraža, niso nikoli čisto pri pravi, zato od njih lahko pričakujemo, da se bodo pri petnajstih pričkali o Kantu. Pa ne gre za to. Otroci nasploh so bistri in radovedni in njihov domet je precej večji od tistega, ki ga predpostavlja večina njim namenjene literature.

Težava torej ni v otrocih, marveč v odraslih, ki ne zmorejo več priklicati spomina na otroško domišljijo. Z odraslostjo namreč pri veliki večini posameznikov pride do neke nepopravljive osebnostne škode, ki jih za vedno odreže od tistega, kar je bilo v njihovi otroški naravi dragocenega. Takole gre: govori se, da je otrokom dovoljeno vzdrževati dragocene osebnostne lastnosti, ker jih življenje še ni prisililo, da bi jih opustili – ker nimajo ničesar in jim nič ne pripada, ničesar jim ni treba braniti, obdržati ali se za kaj boriti –, živijo v nekakšnih vicah, v katerih se jim še ni treba zares učlovečiti, in jim je zato dopuščeno, da ostanejo dobri. Resnična umetnost je vse to potegniti v odraslo dobo. Ne oleseneti ali otrdeti v bridki zameri do sveta, ki nas vedno sili k odpovedovanju in kompromisom ter uči, da je biti dober še največkrat nagrajeno s posmehom, radovednost pa je obsojena na to, da utone v čustvu, ki bi mu Jonathan Franzen rekel depresivni realizem.

Nekateri pravljičarji, med njimi Tove Jansson, so se pasti odraslosti kot zagrenjenosti uspešno izognili. Na vprašanje, kako, Tove odgovarja: »Samo to je: ne opešaj, nikoli ne izgubi zanimanja, nikoli ne postani brezbrižen – ne izgubi svoje neprecenljive radovednosti in si ne dopusti umreti. Tako preprosto je.«

In čeprav ni preprosto, je nujno. Še posebej, če si želimo postati dobri pravljičarji ali ostati dobri ljudje.

Pravljica:
Tove Jansson: Komet prihaja
Prevod: Nada Grošelj
Založba: Mladinska knjiga

Stripi:
Tove Jansson: Mumin na Azurni obali & Mumin in morje & Mumin se zaljubi
Prevod: Nada Grošelj
Založba: Založba Sanje

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.