Grega Repovž

Grega Repovž

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Uvodnik

Tožilčeva beseda

V sredo je pred poslanci državnega zbora nastopil višji državni tožilec Jože Kozina – seje odborov državnega zbora se je udeležil kot eden od predstavnikov državnega tožilstva, ki se ukvarja s pregonom bančne kriminalitete. Kozina je bil doslej že večkrat zelo jasen in brez dlake na jeziku. Kot tožilec je na primer že pred meseci zelo jasno povedal, da bo to, kar se dogaja pri privatizaciji državnega premoženja, kmalu področje dela tožilcev. A tokrat je šel še dlje – in poslance postavil pred trdo dejstvo. Toda kaj je pri tem najzanimivejše? Da se poslanci niso odzvali na njegovo neizprosnost. Ker jim je povedal resnico.

Kozina jim je dejal: »Seme bančne kriminalitete se je sejalo tukaj, ko so se odobrili menedžerski prevzemi.« S temi besedami je povedal, da tajkunizacije, ki je potopila toliko podjetij in za sabo potegnila tudi celoten bančni sektor, ne bi bilo, če ne bi na predlog Janševe vlade (ministra SDS za gospodarstvo Andreja Vizjaka) v državnem zboru spremenili prevzemne zakonodaje, s katero je bilo prevzemnikom podjetij (torej menedžerjem) omogočeno jamčenje za kredite z deleži, ki so jih odkupovali. SDS je takrat to naredila iz preračunljivosti: v tistem času je ravno začela čistke po podjetjih, na katera je imela država neposreden ali posreden vpliv. Načrt je bil zelo jasen: zamenjati ekipe, novim ekipam pa omogočiti odkup podjetij in s tem narediti novo gospodarsko elito v državi. Načrt se SDS ni izšel. Podcenila je spretnost starih ekip, ki so, kolikor je bilo mogoče, preprečevale menjave (to ne velja za družbe Petrol, Mercator, Luka Koper, Intereuropa, Delo, Večer …), hkrati pa seveda izkoristile zakonske spremembe in hitele odkupovati podjetja – da bi jih tako zaščitile pred politiko oziroma neposredno pred SDS. Danes so seveda te podrobnosti že pozabljene. Zato jih velja ponavljati: večina direktorjev se je za menedžerski odkup odločala, da se zaščiti (in da zaščiti podjetja) pred politiko. O tem so tudi govorili – seveda ne javno. Vsi so hiteli, ker so morali prehiteti trenutek, ko bi po rednem postopku sledila menjava nadzornega sveta (to pa je pomenilo vstop politike v podjetje). In seveda so jim bančne uprave, same v podobnem položaju, pri tem pomagale. Pa ne želimo zdaj menedžerjev predstavljati kot junake boja zoper politiko – a to je bil nor čas, popolnoma neracionalen, po podjetjih so hodili razni odposlanci Stranke in Predsednika, poleg tega pa so, kot smo omenili, v nekaterih podjetjih takrat že nastavili svoje ekipe, po navadi so bili v njih zaslužni in dolgoletni člani stranke.

In kot za nazaj Kozina zelo jasno pove, kako so si dogodki sledili, njihovo sosledje kaže tudi za naprej: »Na podlagi političnih povezav so menedžerji dobili posojila, ki pa so danes končala na Družbi za upravljanje terjatev bank. Pozneje ste prav politiki odločili, da bomo znova dokapitalizirali banke.« Drži. Proces tajkunizacije, ki ga radi kažemo kot dogajanje v nekem preteklem zavrženem obdobju, z repom sega v današnji čas – in proces se še zdaleč ni končal, ampak še vedno traja. Zakonodajo o DUTB je prav tako sprejela Janševa vlada, sicer njegova druga, a vlada Alenke Bratušek in sedanja vlada Mira Cerarja sta dopustili nadaljevanje tega legaliziranega kriminala.

Seveda predstavniki političnih strank takoj po tem nastopu tožilca Kozine niso pripravili tiskovnih konferenc, na katerih bi se strinjali z njegovimi besedami in napovedali ukrepe. Ne, tudi sedanja poslanska sestava je že globoko prepletena z lobisti in interesi vseh vrst. In edini res močni lobisti so tisti, ki jih med poslance pošilja kapital. Zato so poslanci seveda demonstrativno prikimali Kozini, a pri tem pustili, da so šle njegove besede mimo. Toda Kozina je s prstom pokazal nanje – na njihovo odgovornost in njihovo prepletenost s kapitalom in njegovim interesom.

Poslanci največje stranke seveda ne bodo priznali, da so naivni ali da so nevedneži v politiki – in kot taki danes res hvaležen material za lobiranje. Ne bodo priznali niti, da jim godi občutek pomembnosti, ki jim ga dajejo predstavniki podjetij in panog, ki se vrtijo okoli njih. Še večja težava pa je koalicija v celoti: DeSUS in SD imata že iz preteklosti preveč vezi s predstavniki kapitala, da bi danes lahko prisluhnili tožilcu Kozini. O SDS besed ne bomo izgubljali.

Pri tem se velja spomniti, da je sedanja vladajoča stranka na oblast prišla v senci slogana Vsi so isti – to je bil slogan, ki je zahteval nove ljudi. In zdaj so tu ti novi ljudje, ki pol leta kasneje spet vidijo svet na način, kot so ga tisti, ki so jih zamenjali. Namreč skozi svoj interes in interes stranke. Nenadoma ne gre več za interes države in njenih prebivalcev, ampak za »višje«, torej strankarske cilje. A zakaj bi bili interesi te stranke legitimnejši strankarski interesi, kot so bili na primer interesi SDS ali SD ali DeSUS?

Prvi povolilni kongres SMC je priložnost, da se stranka začne ukvarjati s tem, kar se ji je zgodilo: da je torej na poti, da postane le še ena ponovitev. V tem trenutku še ni zašla tako daleč, da se iz tega ne bi mogla izviti. Vprašanje je le, ali še razume jezik, ki so ga njeni predstavniki pred vstopom v poslanske in vladne vrste govorili tudi sami. Kozina bi bil takrat zanje junak, predsednik stranke pa bi ga verjetno omenil v svoji tedenski kolumni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.