Grega Repovž

Grega Repovž

13. 3. 2015  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Kapitalizem torej

Ni bilo absurdno zgolj to, kar je govorila, ampak celotna podoba: ko je ministrica (danes že v odstopu) za šolstvo Stanka Setnikar Cankar januarja na tiskovni konferenci razlagala, da si želi, da bi z učitelji, ki izvajajo učno pomoč, vlada dosegla dogovor, da bi to delo opravljali zastonj, je v oči bodla njena oprava. Oblečena je bila v kar ekstravagantno belo čipkasto kratko jakno z usnjeno obrobo. Pa ne pravimo, da je kaj narobe s tem kosom oblačila, o okusih ne gre razpravljati – a tako zelo neskladen je bil s tem, kar je govorila. Bodite skromni, je govorila v bleščavi opravi. Verjetno bi se danes Stanka Setnikar Cankar, ki si je očitno kot honorar zaračunala vsak vdih, ki ga je naredila zunaj delovnega časa v prostorih upravne fakultete, najraje vdrla v zemljo. Pa ne zato, ker bi jo bilo sram takšnega načina razmišljanja, ampak ker jo zdaj pač ljudje grdo gledajo. Razume še vedno ne, kaj je naredila narobe.

Še presenetljivejši je odziv finančnega ministra Dušana Mramorja – ki sicer nima na vesti nobenega takšnega ekscesa kot Setnikar Cankarjeva. A izjava, da živimo vendar v tržni ekonomiji, ne pa več v komunizmu, ga pač ni vredna. Drži, živimo v kapitalizmu, postranski zaslužki v javnem šolstvu pa so seveda anomalija. Zakaj torej preganjamo popoldansko delo zdravnikov, ki so sicer zaposleni v javnem sektorju? To ni tržna ekonomija? Seveda ne, gre za zlorabo javnih sredstev in javnega sistema. In ravno zato, ker smo v kapitalizmu, ima pač vsak možnost izbire: lahko dela v javnem sektorju, lahko pa dela v zasebnem sektorju, kar pomeni verjetno večje zaslužke in manjšo varnost.

Pri čemer velja poudariti še nekaj drugega. Dušan Mramor je eden najboljših slovenskih ekonomistov in tudi Miro Cerar je eden najboljših slovenskih pravnikov. Da so njuna strokovna mnenja, ki sta jih pripravljala za zunanje naročnike, imela visoko ceno, je pač logično. Vendar to ne pomeni, da je logično, da si profesorji za dodatno delo na matični fakulteti obračunavajo trikratne zneske siceršnjih plač. Seveda si lahko obračunavajo delovno uspešnost, a v mejah normale. Saj so stvari jasne: če nekdo dela 170 rednih ur na mesec, jih pač ne zmore še 510. In te, zunaj delovnega časa opravljene ure, so še vedno opravljene v javnem sektorju, v prostorih, ki jih financira in opremlja država, torej državljani, proračun. So stroške elektrike, vzdrževanja, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča vzeli nase? Čiščenje prostorov je bilo ločeno? So takrat, ko so delali z izrednimi študenti, plačevali parkirišče – na primer po ceni, ki jo sicer zaračunajo študentom? Koliko so plačali za najemnino? Vsega tega ne naštevamo, da bi bili drobnjakarski ali populistični, ampak da bi prikazali nepravilnosti v sistemu – predvsem pa, da se je neumno izgovarjati na to, da smo zdaj v kapitalizmu. V vsakem normalnem podjetju v kapitalizmu seveda zaposleni s svojim ravnanjem skrbijo, da se podjetje širi in pridobiva nove posle – v tem kapitalizmu se to razume kot del njihovega dela. In v nobenem normalnem podjetju v kapitalizmu ne bi lastnik dopustil uporabe delovnih sredstev in ugleda družbe za zasebno pridobitniško dejavnost zaposlenih. Noben direktor podjetja tega ne bi dopuščal – ker je seveda to nasprotje interesov in ker bi to vsak delodajalec razumel kot kršitev konkurenčne klavzule. Ne samo to: noben direktor ne bi kar tako pustil zaposlenemu, da izvaja svojo dejavnost, za katero je zaposlen v družbi, za tretje osebe. Tudi zato, ker bi bil zaradi tega verjetno preveč izčrpan za opravljanje svojega dela. To pač v tržni ekonomiji ne gre.

To seveda ni poziv, da je treba univerzitetnim profesorjem prepovedati delo ob rednem delu. Nasprotno: njihov javni in splošni družbeni angažma je nujen in pričakovan, v resnici ga je veliko premalo. Gre le za to, da so Cerar, Mramor in seveda Setnikar Cankarjeva v tej vladi apologeti varčevanja in stiskanja, da pa njihovo ravnanje v preteklosti razkriva, da to, ko gre zanje, velja le do meje njihove denarnice. In ne zgolj to: kot pred njimi že Jožetu P. Damijanu, Gregorju Virantu, Janezu Šušteršiču, Žigi Turku (in seveda jih je še veliko), se je tudi tej trojici zgodila že videna zgodba – pridejo iz javnega sektorja v vladne prostore in začnejo razlagati, kako je na trgu in kako bi morali javni uslužbenci ravnati. Kako je čas, da se zavedo, da nismo več v komunizmu. Vse jim je jasno. Zato so ti razkriti honorarji klofuta njihovi ošabnosti. Pri čemer velja biti pošten in povedati, da si Cerar in Mramor tudi v času pogajanj nista privoščila izjav kot Setnikar Cankarjeva o učiteljicah in učiteljih.

Ne gre namreč za vprašanje, ali živiš v komunizmu ali kapitalizmu, ampak za vprašanje elementarne človečnosti, poštenosti in razumevanja družbe. Enake nepravilnosti so se dogajale prej in se zdaj in se bodo tudi v morda prihajajočem socializmu. To nima zveze s politično ureditvijo – ta nas ne odreši teh težav. Problem Setnikar Cankarjeve je najprej to, da se ni izkazala kot človek. Ni pa čisto rečeno, da to ni povezano tudi s tem, da – kot smo videli – sodi v tisti slovenski en odstotek. Nemalo pripadnikom tega odstotka se v nekem trenutku zgodi, da ne razumejo več, zakaj ni logično, da bi učiteljice delale zastonj, sami pa si zaračunajo vsak gib.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.