Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Dva leva

Nein!

Nemčija (spet) v letu nič

»Nemška zgodovina je brez balansa in brez kontinuitete. Vselej se zaplete v kontraste in ekstreme. Nemčija je dežela čudovitih vzponov in apokaliptičnih katastrof.«
— Pierre Gaxotte

»Rad imam Nemčijo. Tako jo imam rad, da sem zelo zadovoljen, da sta dve.«
— François Mauriac (1966)

Nemčija ni ena, Nemčiji sta (še vedno) dve. Ne toliko zaradi ledenega zidu med Ossiji in Wessiji, ki kopni počasneje, kot se je po združitvi pričakovalo, ampak zaradi razumevanja vloge Nemčije v evropski in svetovni politiki. Eno Nemčijo poosebljata brezčutna kanclerka Merklova ter prav tako brezčuten in dodatno še skrajno aroganten finančni minister, drugo predstavlja (levo)liberalna javnost, ki po dolgem času spet dobiva zavezništvo tudi v strankarskem polju. Na primeru Grčije se je Nemčija nekako spet znašla v letu nič, če si naslov sposodimo pri italijanskem neorealistu Rosselliniju, ki je svojo trilogijo tematiziranja druge svetovne vojne po dveh italijanskih zgodbah (Rim, odprto mesto in Paisà) zaokrožil s filmom (Germania anno zero) o nemškem novem začetku na materialnih in moralnih ruševinah starega režima.

Evropska pozicijska vojna z Grčijo se bo razpletla v Nemčiji, največji upnici prezadolžene balkanske dežele. Še nedavno bi lahko Grki rekli, da je to za njih lahko le dobro. A nič več. Tiste Nemčije, pa naj so jo vodili socialni ali krščanski demokrati, ki je iz lastne izkušnje zgodovinsko zgrešenih dejanj, zločinov povlekla pouk in postala evropsko najbolj odgovorna ter solidarna država in si tako povrnila izgubljeno čast, ni več. Zapravila sta jo elementarno nevedna Merklova ter arogantni Schäuble. Tudi zato, ker sta se v korist neoliberalnega koncepta odpovedala konceptu socialnotržnega gospodarstva Müller-Armacka, ki je vse od Erhardta pod predpostavko nenehne gospodarske rasti deloval kot nekakšen kapitalizem s človeškim obrazom. Odgovoren navznoter. In odgovoren tudi navzven. Kar se je videlo tudi ob pomembni intervencijski vlogi Kohla v času humanitarne krize v obdobju zapitega Jelcina. O Kohlovi eri in njegovem osebnem slogu so mnenja različna, a učitelj Merklove bi se v rusko-ukrajinskem konfliktu obnašal veliko bolj avtonomno in uravnoteženo ter v reševanju grške krize veliko bolj naklonjeno in modro, kot se obnaša njegova netalentirana učenka.

A k sreči je spor z Grčijo postal notranji spor Nemčije. Kar vzbuja optimizem, ker naveza Merkel-Schäuble ne bo mogla kar tako uveljavljati enotnega nemškega modela trde roke v odnosu do malopridne dolžnice. Pa čeprav se je na protigrški fronti vzpostavilo kar najbolj umazano partnerstvo. Namreč, tabloid Bild je začel agresivno protigrško kampanjo. 26. februarja so čez dve tretjini udarne druge strani tiskane izdaje gromko izpisali Nein! Ter podpisali: Nobenih milijard več za požrešne Grke. Zahtevek so opremili s pozivom bralcem, naj se slikajo z dvignjenim izvodom časopisnega poziva in selfie pošljejo na uredništvo. In tako v seriji objavljajo bedne slike slehernikov, ki se pridružujejo akciji. Še več, najeli so celo grafologinjo, ki je na podlagi podpisa analizirala značaj in (ne)verodostojnost grškega finančnega ministra Varufakisa. Bild je res obskuren tabloid, a ga nikakor ne gre podcenjevati. Kljub digitalni medijski revoluciji ga še vedno tiskajo v več kot dva milijona izvodih. Njegov domet ocenjujejo na več kot deset milijonov oz. skoraj 18 odstotkov prebivalcev, starejših od 14 let, pretežno, a ne izključno nižjih slojev, ki jim v prazne glave vliva javno mnenje v sliki in preprosti besedi. Pretežno razgalja zasebnost in intimo. Občasno pa se pridružuje ali celo vodi politične akcije. Tako je bilo denimo v času nemškega soočanja s problemom levega terorizma v sedemdesetih letih. Ščuvaški slog konstruiranja sovražnika in terorista v Časopisu, ki so ga bralci prepoznali kot Bild, je med drugimi literarno obdelal Böll v svojem romanu Izgubljena čast Katharine Blum.

A vendar se je protigrški histeriji koalicije Merkel-Schäuble-Bild postavila po robu nova politična koalicija treznosti, v katero so proti vsem pričakovanjem vstopili tudi socialdemokrati iz vladne koalicije, ki so po dolgem iskanju, konformnosti in celo neoliberalnih eksperimentih končno spet zavzeli avtentično socialdemokratsko držo. Pritrdili so Grkom, ki pravijo, da je treba upoštevati vrstni red upništva. Namreč, Nemci niso nikoli poravnali reparacij za materialno škodo in zločine nacistične okupacije Grčije. To so med drugim financirali tudi s kreditom, ki so ga za vzdrževanje okupacijskih stroškov vzeli kar pri grški narodni banki. Cinizem brez primere, ki doslej ni doživel epiloga. In kar je najbolj zanimivo, med grškimi zahtevami in nemškim finančnim knjigovodstvom ni velikih razhajanj. Razlika je le v tem, da Merklova in Schäuble menita, da so Nemci premočni, da bi jim bilo svoje materialne in moralne dolgove treba v celoti poravnati. Med drugim se branijo tako, da osebno diskreditirajo vodilne grške pogajalce. Zlasti suverenega Varufakisa, ki jih moti tudi zato, ker na pogajanja hodi v nekonvencionalni usnjeni jakni, brez kravate, v modri srajci, spuščeni čez pas »v slogu uličnih bojevnikov« (»Im Look des Straßenkämpfers«) kot so naslovili stilsko oceno nemškega upniškega sovražnika št. 1. v Die Zeit. No, ko so avtokratskim Saudijcem za težke milijarde ponujali tanke Leopard 2, jih ni motil ne oblačilni ne politični slog potencialnih kupcev …

Ni kaj. Zapletena in perverzna je politična situacija v Nemčiji. A če jo primerjamo s slovensko, je prav spodobna. Pred dnevi je koalicija na pobudo opozicijske Združene levice soglasno podprla modifikacijo družinskega zakonika. Predsednik DZ Milan Brglez je takrat ugotavljal, da novela zakona odpravlja neustavnost na področju človekovih pravic in bi bilo zato nesprejemljivo dopuščati referendum. Njegova strankarska tovarišica in akademska kolegica je le nekaj dni kasneje brez kančka sramu in zadrege povedala, da stranka SMC, ki je soglasno podprla novelo, ne bo nasprotovala referendumu, »ker spoštujejo ustavno in zakonsko načelo, ki pravi, da je volja ljudstva nad voljo parlamentarne večine«(!?). Zanimivo, akademska družboslovka, ki je kot poslanka članica komisije za človekove pravice in enake možnosti, spregleda, da družinski zakonik ni Figurae veneris, zato ne gre za vprašanje položaja (kdo je nad kom … kdo je zgoraj in kdo spodaj), ampak za slednje – za človekove pravice in enake možnosti. O katerih se ne odloča na referendumu. Člana iste komisije sta še dva člana poslanske skupine SMC iz akademskih krogov. Dr. Dobovšek in dr. Horvat. Bomo videli, ali premoreta več verodostojnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.