Maja Novak

Maja Novak

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Ihta

»Za otroke gre!«

Ali res?!

Povsem mogoče je, da se bomo zbudili v referendum. Draga N., moja najljubša lektorica, saj se sme tako reči, »zbudili se bomo v referendum«, kajne? Če nam mediji lahko zaželijo: »Dobrodošli v Slovenijo!« in če nam vremenarke obeh spolov in vseh barv las lahko obljubljajo, da se bomo »zbudili v sončno jutro«, se je gotovo mogoče zbujati tudi v referendume! Slovenščina se pač razvija in spreminja. Prijateljica, slavistka, trdi, da se je po eni od lingvističnih šol namesto tega, da bi grajali napačno rabo jezika, treba vprašati, zakaj ljudje »čutijo«, da je napačna raba pravilna. Pozabila sem, kako se šola imenuje, vendar ime zagotovo ima, torej je akademsko priznana in njen nauk drži kot pribit; zanima me samo, zakaj bi morali razvoj slovenščine s svojim »čutenjem« usmerjati prav tisti najbolj neuki, najmanj inteligentni, tisti z najmanj posluha za jezik in na splošno tisti, ki jim je jezika najmanj mar.

Ta opis morda velja tudi za večino od 80.518 ljudi, katerih podpisi bodo povzročili, da se bomo »zbudili v referendum«, namreč v tisti o noveli zakona o zakonski zvezi, seveda če ustavno sodišče ne bo pokazalo, da ima občutek za človeka, če ga že za pravo nima. Ta vrsta ljudi, ki je prispevala podpise, mi bo ostala večna uganka. Ta vrsta je kriva, da čedalje manj maram Slovence in človeški rod nasploh. Kaj jih žene? Kakšne vrste strah? Pred kratkim je ena od njih poklicala v najbolj »ljudsko« jutranjo oddajo na nacionalki in histerično vrešče udrihala po »svinjariji«, ki si jo privoščijo pedri in lezbe. »Naj nam končno že dajo mir!« je večkrat zakričala, voditeljica oddaje pa ni pretrgala njenega monologa in je ni vljudno odslovila, čeprav voditeljice te oddaje sicer prav grobo segajo v besedo tistim, ki, na primer, oddajo kritizirajo. A kdo je tu pravzaprav tisti, ki komu ne da miru? Česa se ti dušebrižniki bojijo? Saj menda niso v resnici prepričani, da bodo v trenutku, ko bo istospolnim osebam omogočena posvojitev otrok, geji začeli hoditi od vrat do vrat in iz ljubečega objema staršev trgati tiste nedolžne malčke, ki očeta in mamo ne le potrebujejo, temveč ju že imajo?

Kjer je iracionalen strah, je tudi napadalnost, kjer se iskri napadalnost, pa je prej ko slej ogenj.

Prav zares, kaj jih žene? Karkoli je že po sredi, težko je verjeti, da gre za otroke. Navsezadnje bi uspeh referenduma otrokom preprečil, da bi dedovali. Kaj hujšega! Ali si morete misliti? Dedovanje in sploh vsako premoženje, zlasti tisto, do katerega prideš brez dela, je za Slovenca svetinja, denacionalizacijski upravičenci so se pred dvema desetletjema pretrgali od napora, da bi dedovali celo tisto, kar sploh ni bilo več njihovo in česar niso sami obogatili ter oplemenitili, zdaj pa takole – padec novele bi biološkemu otroku enega od istospolnih zakoncev onemogočil dedovati po drugem partnerju v zakonski zvezi. Slovenec Slovencu brani, da bi si finančno opomogel – to je zgodba za anale narodove blaznosti. Podobno ljudje otrokom, »za katere gre«, nočejo dopustiti, da bi bili zdravstveno zavarovani po istospolnem partnerju svojega biološkega starša, niti tega, da bi jim roditeljev partner ob njegovi morebitni odsotnosti s tem, ko bi dovolil tak ali drugačen zdravniški poseg, rešil življenje, in še bi lahko naštevali – kakorkoli obračaš, se trditev, da gre za otroke, v tej luči pokaže kot zguljena fraza in strahotna hinavščina; v imenu »tradicionalne družine«, ki je zgolj abstrakten pojem, naj bi peščici otrok iz mesa in krvi, ki živijo tukaj in zdaj, otežili in seveda kar se le da zagrenili življenje.

Če torej ne gre za otroke, za kaj gre? Seveda se malone vse na tem ljubem svetu počne za denar; tako, na primer, univerzitetni profesorji predavajo za plačo, o tem, kako bi bolje predavali, pa razmišljajo za honorar. (Samo mimogrede: izračunala sem, da bi ob dejstvu, da se preživljam zgolj z avtorskimi honorarji, in ob dejstvu, da mi je lani izšlo rekordnih osem knjižnih prevodov, za to, da bi dosegla honorarje eksministrice Setnikar Cankar, morala vsako leto prevesti 48 – oseminštirideset! – knjig. Celo ko bi bilo to fizično mogoče – pa ni –, iz te moke ne bi bilo kruha, saj v Sloveniji niti pod razno ne bi našla dovolj založb, da bi natisnile vso to produkcijo.) Ampak trditi, da nasprotnike novele zakona o zakonski zvezi žene v boj pohlep, bi bilo nadvse nekorektno. Misel, da kdo njih ali vsaj tiste, ki jih vodijo in podžigajo, plačuje, da bi s svojim ravnanjem speljali vodo na mlin tej ali oni politični opciji, bi se lahko porodila samo paranoiku. Kajne? Če torej ne gre ne za otroke ne za denar, kaj neki je po sredi? Klasični slovenski škodoželjnost in zavist, kakršni je Ezop (čeprav ni poznal niti enega Slovenca, ubožec!) prelepo upodobil v basni o psu, ki volu ne dovoli, da bi mulil seno iz jasli, čeprav pes zaradi tega ne bi bil za nič prikrajšan niti od volovega posta nima koristi?

Ampak tudi domneva o škodoželjnosti in zavisti nas pripelje do ugotovitve, da obe koreninita v strahu, domneva o strahu pred kaj ti vem čim pa do spoznanja, kako kratkovidna, neobveščena, nerazgledana in na splošno »za luno« je še vedno večina države. (Seveda ne samo naše, ko smo že pri tem.) Potrebovali bi več osnovnega izobraževanja, pa četudi za avtorske honorarje; morda bi se vlaganje v splošno narodovo omiko dolgoročno splačalo bolj od vlaganja v razne akademske raziskave, katerih predmeta in vsebine nam alma mater bogato honoriranih posameznikov še do danes ni blagovolila razkriti. Potrebovali bi več medijskega ozaveščanja in to vlogo bi hočeš nočeš morale prevzeti tudi voditeljice oddaj ob jutranji kavici. Marsikaj bi potrebovali, da bi premagali svoje prvinske strahove; kajti tam, kjer je iracionalen strah, je tudi napadalnost, kjer se iskri napadalnost, pa je prej ko slej ogenj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.