Matej Bogataj

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Knjiga

Tatjana Gromača: Božji otročički

Prevedla Maja Novak. Modrijan (Bralec), Ljubljana 2014. 142 str., 14,50 €

Na sledi bolezni

Božji otročički hrvaške pripovednice in pesnice Tatjane Gromača so sestavljeni iz poglavij, ta pa iz fragmentov, ki imajo v slogu starih mojstrov pojasnjevalne uvode, da bi se bolj pripravili na tisto, kar sledi. Vendar se na potem zapisano ne moremo zares pripraviti, saj nas z vsakim drobcem in izbrušeno trditvijo, skoraj aforizmom, zapelje v neko novo razsežnost materine bolezni, ki vse bolj postaja drobec širše, družbene patologije in se nam nazadnje zdi materina bipolarnost pravzaprav edini mogoči odgovor na norost in razcepljenost družbe.

Ko je na vrhu in deli vse z vsemi, čuti empatijo do vseh, organizira okolico in opravlja dobra dela, po evforiji zapade v otožnost in ne vstaja iz postelje, se zanemarja in takrat jo sprejmejo v bolnišnico. Gromača popisuje njena zdravljenja in vtise iz bolnišnice, ki jih hoče videti sprijaznjeno, pa vendar plast za plastjo lušči nakopičene laži in vsesplošno prikrivanje. Piše o celih mestih na antidepresivih, posledici nemogoče izbire, ko ideologija razkolje osnovno celico, ko se ljudje začnejo deliti po rodu in ko tisti, ki se nočejo deliti na ta način, veljajo za slabiče. Prepoznamo razmere v povojni Hrvaški, še bolj pa stanje, ki je pripeljalo do vojne in potenciralo gorje med njo: »Potem pa je prišlo do ’preobrata’, ko se je vse na lepem postavilo na glavo in sta vse zajela sumničenje in strah. Na vse se je zrlo in vse merilo s sumničenjem in strahom, najbolj pa so bili opazovani in merjeni prav tisti, ki so bili sumljivi. In sumljiv je bil lahko tako rekoč vsak, zlasti oni, ki bi bil lahko povezan s tako imenovanim vzhodnim poreklom.«

Tatjana Gromača

Tatjana Gromača
© avtoričin arhiv

Gromača je neposredna in si ne pomišlja drezati v tabuizirane teme, kot so izginotja meščanov, katerih trupel niso nikoli našli, govori o posledicah čiščenja drugačnih za oboje, na obeh straneh. Čeprav podobno kot Ugrešićeva kroži okoli pratravme, nemogočih zahtev primarne materine družine, nezdravo stanje napada z več strani in pri tem uporablja psevdoanalizo, simulira govor stroke, ki ga sproti razjeda z izbrušeno in paradoksalno aforistiko. Stavek je blizu bernhardovskemu, enak je po repetitivnem ponavljanju ključnih besed, le da ima pogosto vmesno postajo, v kateri misel obmiruje, preden jo požene v še en obrat. Ponekod polemičnost in neprizanesljivost zamenjata poetičnost in skoraj milina, ki pa okrepita naslednji del, ki se spet uvrta v nezdravo stanje celotne družbe.

Roman za odrasle, ki bi radi ostali mladi, kot je podnaslov, je posvečen materi in očetu, kar samo potrjuje, da je avtoričina surovost v službi ljubezni in sprejemanja, kakorkoli paradoksalno se to sliši.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.