Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Dva leva

Fuck The USA

(pesem, ki je žal nismo slišali)

»Sam nimam do tega (petja himne, op. a.) negativnega mnenja. Mislim, da bi to lahko prispevalo k svečanemu začetku vsake plenarne seje.«
— Tudi predsednik državnega zbora dr. Brglez soglaša s predlogom, da bi poslanci smeli iti na obilno parlamentarno malico šele po jutranji himni. O obvezni jutranji molitvi za zdaj ni bilo govora.

Včasih se mi zdi, da si v slovenskem hramu demokracije ne morejo več izmisliti nič novega, bolj originalnega, bolj bizarnega, pa nas vedno znova presenetijo. Zadnji prispevek k parlamentarni razposajenosti je predlog, da bi se seje državnega zbora začele s petjem himne. Z Zdravljico. Nadvse pozdravljam pobudo. Pač, kdor poje, zlo ne misli. Še več. Vodja parlamentarne frakcije SMC Simona Kustec Lipicer je ob tej pobudi lepo povedala, da bi bilo petje himne nadvse državotvorno. Leta 2015? Bo že držalo.

Za Slovenijo bi bilo sploh najbolje, če bi poslanke in poslanci več peli in manj govorili. Za začetek celotno Zdravljico. Ne samo onih obveznih verzov z bogom, ampak predvsem tiste, po katerih ima pesnitev svoj naslov. Med tem, ko bi iz velike dvorane odmevalo »Mladenči, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up«, bi natakarji poslankam in poslancem podajali kozarce rujnega. In ko bi prišel veliki finale s Pesnikovim namigom »Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo«, bi se poslanke in poslanci obrnili zdaj levo, zdaj desno, onkraj spolnih in strankarskih razlik, se objeli, pogledali globo v oči, izpraznili kupice do dna ter mirno posedli. V nadaljevanju dnevnega reda bi sledili predlogi iz posameznih strank. Denimo, Ljudmila Novak bi lahko glede na aktualno družbeno diskusijo v zvezi z družinskim zakonikom predlagala pesem Poslušajte, vsi ljudje … sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem …, s čimer bi zaznamovali spomin na prvo uspelo umetno oploditev in nepripravljenost takratne judovske družbe, da sprejme medse mladoletne, nezakonske porodnice in njihove zunajzakonske partnerje. Luka Mesec bi lahko petju nacionalne himne postavil ob bok Internacionalo. In ker je samo vprašanje časa, kdaj bodo naši zavedni poslanci z desnega krila velike dvorane tako kot Hrvati, Ukrajinci, Balti in vsi preostali iskreni ameriški prijatelji začeli med intonacijo himne dajati desno roko na prsi, bi Luka skupaj s parlamentarnimi levičarji poskusil z levo roko. No, ni se bati, da bi zmanjkalo primernih pesmi. Janezu Janši bi se gotovo orosile oči, če bi zapeli neuradno himno velikega voditelja (Druže Tito, mi ti se kunemo). Pač pesem iz časa, ko je bil vodja opozicije še mlad in nedolžen. SD kot stranka kontinuitete bi morda lahko obudila petje himne Hej, Slovani, saj bi jo lahko brez težav skupaj zapeli vsi nekoliko starejši poslanci. Mlajšim poslankam in poslancem pa bi prevedli enigmatične verze (… grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke …), ki jih še sodobniki niso prav dobro razumeli. Da bi k petju cenzurirane himne iz komunističnega časa lažje pritegnili krščanske demokrate, bi si morda izposodili še boga iz Tomášikovega originala (Jazyka dar sveril nám Boh, Boh náš hromovládny …). Večni Roberto Battelli bi lahko kdaj pa kdaj ob pomoči Alenke Bratušek zapel Bandiero Rosso. No, tudi športniki bi lahko pridali svoje. Denimo legendarni Pero Vilfan bi lahko ob kakšni priložnosti (denimo ob vložitvi zakona o navijačih in zakona pitju alkoholnih pijač na športnih prireditvah) v duetu z Janijem Möderndorferjem ter Green Dragonsi kot gostujočimi backvokalisti zapel himno Uniona Olimpije (Olimpija, naj odmeva do neba …). A ker predlog predvideva uvajanje kolektivnega petja himne le za redne seje državnega zbora, bi veljalo sestaviti še interventni mešani pevski zbor (uravnotežen ne le po spolu, ampak strankarski sestavi ter z obema manjšincema), ki bi na hitro vskočil s kakšno priložnostno glasbeno točko na izrednih sejah in sejah delovnih teles.

V redu. Če bi predsednik državnega zbora ugotovil, da petje in pitje v državnem zboru (slednje bi bilo zaradi uvajanja obvezne jutranje himne treba spet dovoliti) že dosegata stopnjo nevarne razposajenosti, kakršno smo poznali v državnozborskih razpravah v predhimničnem obdobju, bi preprosto razglasil fajrund, poslanci in poslanke pa bi se lahko razkropili po bližnjih kafičih, krčmah in gostinski vrtovih ter nadaljevali s petjem in pitjem.

Kakorkoli, v petek bo velik dan. Državni zbor bo začel redno sejo s petjem Zdravljice, ker bo ravno takrat minilo četrt stoletja, odkar je Prešernova pivska oda postala nacionalna himna.

Sam uvajanje himne zelo priporočam. Ne toliko zaradi petja, čeprav bo zelo verjetno evropski unikum, ampak zaradi pitja. Znano je namreč, da pitje alkohola vliva pogum, ali kot bi rekel Pesnik, v prestrašenih srcih pogum budi … Slovenska politika, tako parlamentarna kot vladna, ga bo (poguma namreč) v naslednjih mesecih, ko se bo morala upirati ameriškemu diktatu v TTIP, prostotrgovinskem sporazumu, ki bi trajno preoblikoval podobo in življenje tako Evrope kot Slovenije, zelo potrebovala. Slovenija se pač v sedanji politični konfiguraciji ne bo znala obnašati suvereno, samozavestno in pogumno. To se je lepo videlo, ko je prišla za brezrezervno podporo ameriškem sankcijam proti Rusiji lobirat pomočnica ameriškega državnega sekretarja za evropske in evrazijske zadeve Victoria Nuland. Njen dosežek kariere je bila vulgarna izjava, ki so jo Rusi prestregli v telefonskem pogovoru z ameriškim veleposlanikom v Kijevu, v zvezi z urejanjem ukrajinsko-ruske krize: jebeš EU/Fuck the EU. In ta podsekretarka je prejšnji teden potrkala na naša diplomatska vrata. Pa je niso postavili v čakalnico pri vratarju zunanjega ministrstva in ji med čakanjem spuščali komad Fuck the USA škotskih pankerjev The Exploited. Ne. Namesto da bi ji simbolno sporočili Odjebi, Victoria, so jo sprejeli zunanji minister, predsednik vlade in predsednik republike. Najvišji zastopniki države. Brez dostojanstva, brez politične modrosti. Bojim se, da njim niti petje in pitje ne bosta dali potrebnega državniškega poguma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.