N'toko

N'toko

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Žive meje

Tihi ubijalci

Znašli smo se v zanki, ko se ne moremo več počutiti dobro, če vsak dan ne zmanjšamo količine kalorij, izboljšamo svojega tekaškega časa, bolje raztegnemo telesa

Mislil sem, da bom imel rad sprehode skozi Tivoli. Še iz študentskih let sem imel v glavi podobe lenobnega poležavanja v travi, piknikov, frizbijev, vonja po džojntih in zvoka muzike. Toda vsakič, ko sem se po selitvi v Šiško odpravil po stezah parka, sem si moral priznati, da med nama ni več prave kemije. Namesto zaljubljenih parov in jebivetrskih študentov so me obdajali sami tekači, telovadci, jogisti in stojnice za meritev telesne maščobe, med katerimi se je mojih 66 kg začelo počutiti kot 166 kg. Ljudje tečejo mimo mene s psi. Ljudje tečejo mimo z otroškimi vozički. Ljudje tečejo mimo s psi in otroškimi vozički skupaj. Kaj sploh počnem v tej orgiji zdravega življenja? Saj izgledam kot bolnik! Na enem takšnih sprehodov me je ustavil prijazni merilec maščobe, ki je po kratkem pregledu pritrdil mojim zlim slutnjam. »Gospod, preveč maščobe imate! Potrebujete posebno dieto, trenerja, zdravila ... skrajni čas je, da se oglasite na posvetovanju v našem Herbalife centru.«

Ker me je pomirjujoča pot skozi zelenje tivolskega parka preveč razburjala, sem jo zamenjal za hrupno Celovško cesto, kjer pa se tudi nisem mogel izogniti glodanju slabe vesti. Nad menoj so se na jumbo plakatih bohotile podobe zdravih, aktivnih ljudi v telovadni opremi, napisi na njih pa so nedvoumno sporočali: »Zmorete zdravo živeti!« »Začnite danes!« »Razstrupite se!« Pred svarečimi znamenji nisem več varen nikjer. V vseh medijih se med seboj za prostor borijo članki o novih dietah, vadbah in zdravilih. Zatečem se k TV-ju, dobremu staremu zavezniku lenuhov, pa mi na enem kanalu Savina Atai predstavlja superživila, na drugem pa mi Tanja Žagar pripravlja zdrav obrok iz izbranih biosestavin. Edine knjige, ki na trgu še lahko tekmujejo s sivimi erotičnimi trilerji, sta motivacijska health porniča Ozdravite svoje telo in Življenje je tvoje. Vsi nehujejo kaditi, vsi hujšajo, vsi se čistijo, vsi kupujejo bioizdelke, vsi se spoznajo na ajurvedo. Ljudje plačujejo stotine evrov, da lahko nekaj dni stradajo, se detoksificirajo, harmonizirajo, transformirajo. Ves svet se tako zagnano bori za svoje zdravje, jaz pa nič! Pa saj imam srečo, da sem sploh še živ!

Vsesplošna zaskrbljenost je po svoje razumljiva, saj se danes srečujemo s celo vrsto novih bolezni. Kako bi lahko bilo drugače, ko pa smo izpostavljeni vse večjim fizičnim in psihičnim pritiskom? Ljudje, ki svoja telesa in možgane dan za dnem izpostavljajo napornim delavnikom, ki so ves čas pod stresom in negotovi glede svoje prihodnosti, enostavno ne morejo biti zdravi. Presenetljivo pa je, da smo nevarnosti za svoje zdravje sposobni odkriti povsod drugod, razen v naših realnih življenjskih okoliščinah. Zadnja leta je zavladalo prepričanje, da živimo v nekakšni vojni coni, obdani s t. i. tihimi ubijalci. Sol, sladkor, gluten, maščobe, konzervansi, pesticidi, radiacija, GSM, virusi in bakterije .... sami nevidni snajperji, ki nas napadajo z vseh strani in zahtevajo nenehno pozornost. Medtem pa smo nezdrave delovne razmere sprejeli kot nekaj normalnega, na kar moramo pač prilagoditi svoja telesa.

V naša življenja je stopila armada nutricionistov, zdravilcev in trenerjev, ki naj bi nam pomagali doseči nove norme. In ker je merilo zdravega telesa postalo to, kako stresen urnik je to še sposobno prenesti, se zahteve naših health gurujev stopnjujejo z enako hitrostjo kot zahteve naših šefov. Znašli smo se v zanki, ko se več ne moremo počutiti dobro, če vsak dan ne zmanjšamo količine kalorij, izboljšamo svojega tekaškega časa, bolje raztegnemo telesa ... Neizboljšan rezultat je že sam znak bolezni. Počutiti se moramo bolje, pa tudi če nas to ubije!

Zdravje se tako vse bolj spreminja iz konkretnega fizičnega stanja (SSKJ ga definira kot »stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma«), ki ga ohranjamo z zmernim življenjskim slogom, v nekakšen abstrakten ideal, ki se nam izmika v nedoločljivo prihodnost in za katerega je treba nenehno garati. Iz nečesa, kar nam naravno pripada, v nekaj, kar si moramo še zaslužiti.

Ta moralistični odnos do telesa pa ni proizvod nutricionistov in zdravilcev, ampak politikov in ekonomistov – prav tistih ljudi, ki v imenu reševanja krize od nas zahtevajo več dela in manjšo varnost. Od začetka krize je minilo že sedem let, toda ti še vedno ne znajo govoriti o drugem kot o skrb zbujajočem zdravju financ. Očitno je, da varčevanje ni več le zdravilo proti krizi, ampak sredstvo, s katerim lahko disciplinirajo državljane. Ta premik je najbolje ubesedil britanski premier David Cameron, ko je v slovesnem govoru sonarodnjake pozval h »kulturi permanentnega varčevanja«. S tem je Britancem povedal, da se niso odpovedali uživanju socialnih dobrin zgolj začasno, kot ukrep proti finančni bolezni. Ne, zdaj, ko so pokazali, da znajo shujšati, bi bilo škoda odnehati. »Storiti moramo več z manj!« je bil odločen Cameron. Tecite hitreje z manjšim vnosom kalorij. Politiki in ekonomisti so postali nekakšne Savine Atai visokih financ, ki nas prepričujejo, da nam prava hrana škodi in jo moramo nadomestiti z njihovimi superživili. Namesto služb in socialne varnosti smo tako dobili motivacijska predavanja in podjetništvo v šolah.

To kulturo paranoičnega hujšanja in nenehne vadbe smo uspešno ponotranjili in jo izvajamo na naših telesih. A tako na ravni družbe kot posameznika ni več jasno, ali trpimo zaradi bolezni ali zaradi stranskih učinkov predpisanih zdravil. Ironija naše obsesije z zdravim življenjem je v tem, da nas v njo sili prav tista ideologija, ki nam na drugi strani zdravje odreka. Da bi bil človek danes zdrav, mora zato najprej zavrniti kulturo permanentnega zdravljenja in se spopasti z resničnimi tihimi ubijalci: z nerazumnimi pritiski sodobnega življenja. Danes ne potrebujemo več moči za delo, ampak več časa za lenarjenje, za igro, za druženje, za dobro hrano in neobremenjeno zabavo. Brez zdrave pameti pač ne more biti zdravega telesa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.