Marcel Štefančič jr.

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Film

Timbuktu

Timbuktu, 2014
Abderrahmane Sissako

Islamska država.

Kaj se zgodi, ko začnejo džihadisti posnemati nekdanje zavojevalce tretjega sveta, lahko vidite v mavretanskem Timbuktuju. Timbuktu (Mali), osamljeno, puščavsko, nemočno, melanholično afriško mesto, v katerem ljudje komaj shajajo, namreč okupirajo džihadisti: maskirani, s šmajserji, v toyotah. Okupirajo ga zato, ker ga lahko.

Zdaj tu veljajo strožji, šeriatski zakoni, božje postave, ki se tudi brezdušno in brezkompromisno izvajajo. Ženske se morajo podrediti, ribe je treba čistiti z rokavicami, nogometne žoge se ne sme nihče dotakniti, kajenje odpade, par, ki greši, doživi kamenjanje: brez besed ju zakopljejo – brez besed ju kamenjajo – in njuni glavi potem brez besed opletata sem ter tja. Vse skupaj izgleda kot igra, ki bi bila komična, če ne bi bila ta neznosna lahkost sadizma tako grozljivo vsakdanja in brezosebna. Hladni zvok kamna, ki trešči v glavo, je edina glasba, ki jo tolerirajo džihadisti, toda ko domačinom prepovejo muziciranje, se pojavi vprašanje: kaj če besedilo te pesmi hvali, slavi in časti Alaha? Je mogoče prepovedati to, kar slavi Alaha? Je mogoče kaznovati tega, ki slavi Alaha? In prav tu je poanta Sissakojeve mojstrovine: ali lahko džihadisti rečejo, da s tem, kar počnejo domačinom, sicer muslimanom, slavijo in častijo Alaha? “Kje je v vsem tem Alah,” jih sprašuje lokalni imam. Pri njihovem vsiljevanju islamizma se je očitno nekaj izgubilo s prevodom, kar lepo pokažejo tudi prizori, v katerih džihadisti potrebujejo prevajalca, a tudi prevajalec jim ne more pomagati. Tega, kar hočejo, ni mogoče prevesti. Toda ko gledate Abdelkrima (Abel Jafri), enega izmed džihadistov, ki ga vse bolj greje “misel” na Satimo (Toulou Kiki), ženo lokalnega kmeta (Ibrahim Ahmed), spoznate, da je v resnici še huje: niti sami džihadisti ne morejo slediti svojim lastnim zahtevam, svoji lastni viziji islama, svoji lastni interpretaciji Korana. Džihadisti gredo le za nekdanjimi kolonizatorji in globalizatorji, ki so z afriškimi Timbuktuji počeli, kar se jim je zljubilo, to pa zato, ker so to lahko počeli, ker jih torej ni nihče zaščitil, ker se ni nihče zmenil zanje in ker so bili onstran “civilizacije”. Džihadisti so od nekdanjih zavojevalcev pobrali vse najslabše.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.