Marcel Štefančič jr.

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Film

Rdeča raketa

Rdeča raketa, 2015
Vojko Anzeljc

Gremo mi po svoje.

Nasprotniki izenačitve pravic istospolnih z ostalimi pravijo: Otrok mora imeti očeta in mamo! No, to zanju ni ravno nujno dobro. V Rdeči raketi se namreč oče in mama zaradi hiperaktivnega pamža ločita. Zakaj? Ker gre preveč po svoje. Z vrstnikom in vrstnico krene na morje – z oslovsko vprego. Ne pride daleč, le nekaj metrov, a to je že razlog za ločitev. Ko postane najstnik (Aljoša Bregar), ponavlja verzije te oslov-

ske vprege, kar je razlog za grožnje s popravnim domom. Njegovo početje in reakcije odraslih ne gredo skupaj. Kdo tu fuša? Najstniki, odrasli ali film? Ne, problem ni prenizki tolerančni prag staršev in šole, ampak prenizki tolerančni prag samega filma, ki najstnike – podobno kot Poletje v školjki 2 – vidi kot otroke. Njihove “barabije” so barabije le zato, ker tako pravi scenarij. Rdeča raketa je najstniški film za otroke. Ker pa jo je posnel Vojko Anzeljc, lahko kljub vsemu pričakujete “veliki trenutek”: v Zadnji večerji je bil to monolog, v katerem se Matjaž Javšnik iz smeha v enem shotu zlomi v solze, v Sfingi je bil to Robert Pečnik, ki se med finalnim BASE skokom s Sfinge prelevi v vrtoglavo kamero, tu pa je to 16-letna Gaja Filač, ki na koncu v avtu, ko se zlomi, pokaže, kako se take prizore odigra. Tako filmsko odigranega prizora v slovenskih filmih zlepa ne vidimo. V kakšni drugi kinematografiji bi bil to starmaking prizor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.