Vikend originalne groze

V naših kinih groze ni več – če pa že je, potem je dizajnerska, parfumska. Med 15. in 19. aprilom bo v Kinoteki in Kinodvoru – v okviru Kurje polti, namenjene sršenju dlak in vzbujanju nelagodja – na voljo overdose prave, avtentične, originalne groze. Po malem vas najhujše čaka že v novih šokerjih (Aleluja, Kaj počnemo v mraku, Božji sin), še toliko več pa v starih, retrospektivnih, ki jih je podpisal legendarni Mario Bava (1914-1980), kralj italijanskega popa in eden izmed najvplivnejših filmarjev vseh časov. Bava – baročni, senzualni, multižanrski fantazist, sin filmarja (Eugenio Bava) in oče filmarja (Lamberto Bava) – danes slovi kot ta, ki si je izmislil giallo (alias il thriller morboso all’italiana), italijanski psihedelični, psihotromatični žanr groze in gorja, toda njegove ambicije so bile precej večje: ko gledate Dekle, ki je preveč vedelo (La ragazza che sapeva troppo, 1962), Šest žensk za morilca (Sei donne per l’assassino, 1964), Rdeči znak norosti (Il rosso segno della follia, 1969), Pet punc za avgustovsko luno (Cinque bambole per la luna di agosto, 1969) in Ekologijo zločina (Reazione a catena, 1971), imate občutek, da si je hotel na novo izmisliti tudi sam film.

Vzemite Dekle, ki je preveč vedelo: mlada angleška turistka (Leticia Roman) pride v Rim, ki ga ravno terorizira neznani manijak - svoje žrtve pobija po abecedi. Tudi turistka vidi umor, toda truplo izgine, tako da policija njeni zgodbi potem ne verjame. Trupla pa še naprej padajo - in to v njeni bližini. Na lepem policija oznani, da je zadeva ad acta, kajti morilec je naredil samomor, pred tem pa vse priznal. Jasno, morilec je v resnici nekdo drug. Ko boste videli, kdo je morilec, vam bo hitro potegnilo, kateri veliki sodobni hiti so kradli Bavi.

V Dekletu najdete vse situacije, rituale in fetiše, ki bodo postali zaščitni znak gialla: odprte, javne, prazne, hladne površine (ulice, trge, parke), ki se prelevijo v smrtonosne labirinte, ledeno scenografijo, misteriozne, srhljive telefonske klice, dolge, grozeče, brezizhodne hodnike, tesnobne lifte, nemočno, nejeverno policijo, onirične halucinacije, perverzno, morasto, irealno atmosfero, vtis popolne ujetosti, morbidno seksualno tenzijo, non-stop teror in paranojo, počasne, ritualne, stilizirane umore, ekspresionistične chiaroscuro kontraste in fantomskega, dementnega, mentalno povsem zblojenega morilca, popfreudovsko pošast, ki pa svojo norost spretno skriva. Norost je tu le nova oblika “normalnosti”.

V Šestih ženskah za morilca je Bava morilski ritem sanj premaknil v svet visoke mode, v atelje, kjer začne nekdo tik pred veliko modno revijo brutalno in serijsko pobijati manekenke. Jasno, policijska preiskava ne da rezultata – trupla še naprej padajo. Nezadržno, kompulzivno, fantazmagorično, pošastno, perverzno, hitchcockovsko, ja, tudi v kopalnici – in ja, v kadi. Salon postane klavnica lepote. Morilec je oblečen v črno, na obrazu ima belo masko, na glavi pa klobuk: in maskirani, v črno oblečeni morilec z nožem je postal trademark gialla. No, ko boste videli, kdo je vsevidni, vsevedni in vsepovsodni morilec, vam bo spet takoj potegnilo, kateri sodobni hit je kradel Bavi.

A po drugi strani, giallo je izgledal kot morilčeva blodnja, kot halucinantni stres, ki ne popusti. In Bava je bil mojster delirija, psihedelije, fantazmagorije: žrtve so vedno videti kot panični mesečniki, ki sanjajo, da jih nekdo preganja. Stalno so na robu prebujenja, a se potem nikoli ne zbudijo. V sanjah umrejo. Bava je iz filma potegnil najboljše – tisto, kar je v filmu najbolj filmskega, obenem pa tudi tisto, kar je v filmu večje od njega samega. Če bi se v teh trilerjih na koncu izkazalo, da je morilec sam film, bi to presenetilo le tiste, ki so spregledali, kako briljantno je Bava kamero prelevil v osebo, maskirano v zapeljive, plenilske, morilske oči brez obraza.

Intimnost je nevarna in pogubna. Domačnost ubija. Čvrstih, stabilnih referenc ni več. Svet je negotov. Ljudje so izgubljeni, panični, izolirani, atomizirani, patološko odtujeni. Nikomur ni več mogoče zaupati – niti realnosti niti sanjam. In morilec je le groteskna prikazen, ki pobija vse, kar pride mimo, mehanično, drugega za drugim, po tekočem traku, industrijsko, kot fantazmatska mašina vnaprej napovedane smrti, kot mutacija socialne tekme, kot nelojalna konkurenca. Bava je giallo prelevil v sliko kapitalizma, ki se mu je zmešalo – sliko kapitalizma kot neobvladljive, morilske blodnje. Norost je tu le produkt odnosov, ki temeljijo na kapitalu.

Bavov giallo je bil kasneje divje imitiran (ne le v Italiji, ampak povsod), Kurja polt pa bo – ob Šestih ženskah za morilca in Ekologiji zločina – zavrtela še tri Bavove gotske šokerje, Smrt iz onostranstva (Operazione paura, 1966), Demonovo masko (La maschera del demonio, 1960) in Tri obraze groze (I tre volti della paura, 1963), ter Stekle pse (Cani arrabbiati, 1974), nenadjebljivo nihilistično kriminalko, v kateri skrbno načrtovani rop tako grdo spodleti, da roparji postanejo žrtve svojih žrtev. Bava, originalni SuperMario, je v kapitalizmu videl le mašino za ustvarjanje žrtev, ki jim ne pomaga več niti ustvarjalnost.

Stekli psi niso bili njegov zadnji film, toda nikoli jih ni videl, saj jih je mala vojna investitorjev poslala v pravni bunker, iz katerega so planili šele dolgo po Bavovi smrti, s čimer so prikimali Marxu: “Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela.”

Filmski festival:
Kurja polt
Kje: Slovenska kinoteka in Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: od 15. do 19. aprila 2015