Ljubezen je hladnejša od smrti

Leta 1960 so v Ljubljani – na eksperimentalnem Odru 57, v Viteški dvorani Križank – krstno uprizorili Antigono, prvo slovensko Antigono, Smoletov rimejk slovite Sofoklejeve Antigone, zgodbe o punci, Antigoni, ki hoče po vojni na vsak način pokopati svojega izdajalskega brata, Polinejka. Kreont, novi kralj, pokopa ne dovoli. »Polineika izdajalca pa treščite onstran zidu, za žrtje grabežljivih ptic, hijen, podgan, psov, poljskih miši in kar je še takih bitij. Nobeden naj mu ne izkoplje groba. Njegova duša naj blodi brez odmora in pokoja!«

Antigona je bila velika stvar – hit, senzacija, fenomen, Dogodek. Uspeh je bil nepopisen, se je spominjal Taras Kermauner. Nekateri – recimo Vladimir Kralj – so celo trdili, da gre za najboljšo slovensko dramo po Cankarjevih dramah, na vsejugoslovanskem Sterijinem pozorju v Novem Sadu je dobila glavno nagrado, na premieri pa je v prvi vrsti sedel Boris Kraigher, predsednik tedanje slovenske vlade, alias predsednik Izvršnega sveta Ljudske republike Slovenije. O njej so predli, napletali, mleli, žgali in polemizirali globoko v noč. In naslednjo noč. In še naslednjo. Še isto leto so jo uprizorili tudi v ljubljanski Drami in Drami SNG v Mariboru – tega slovenska gledališča prej niso počela. Prvič je toliko slovenskih gledališč isto leto uprizorilo isti tekst.

Antigona je prišla, videla, zmagala. In jasno je bilo, da bo tu tudi ostala. Kot Hlapci, Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Da je Antigona konkurenco odpihnila, pa ne preseneča. Imela je namreč sijajno, zvito, zapeljivo, prodajljivo premiso: Antigone, naslovne junakinje, v njej sploh ni. Ja, vsi govorijo o njej, toda sama se ne pojavi. Antigona brez Antigone. Gospa izgine. Preveč je zasedena s pokopavanjem svojega brata. Ne da je ta briljantna domislica – menda preblisk Veljka Rusa, kot je rekel Taras Kermauner – padla z neba: v Ajshilovem Agamemnonu, prvem delu trilogije Oresteja, se ne pojavi Orest, naslovni junak same Oresteje. Ni ga. Kot v Smoletovi Antigoni ni Antigone, le da je njena odsotnost genialnejša, vsaj tako genialna kot Godotova odsotnost v Beckettovi klasiki Čakajoč Godota (1953).

Če je bila Smoletova Antigona res alegorija povojnih pobojev in če so vsi to vedeli že tedaj, kako da je potem »enoumna«, »totalitarna«, »temnomesečna« oblast ni prepovedala?

Tolstoj je morda zamudil priložnost, da bi napisal Ano Karenino brez Ane Karenine, toda Cankar – če smo že ravno pri Antigoni, ki ga je v »idejnem bogastvu in stilni dovršenosti« ujela – je definitivno zamudil priložnost, da bi napisal Lepo Vido brez lepe Vide, kajti v tej zgodbi o eteričnih cukrarniških fantih, ki ob zadušnem in neutešljivem fantaziranju o lepi Vidi kar omedlevajo (in dobesedno umirajo), je sama lepa Vida – vsaj v živo – povsem odveč. Dobro znano je, kako se je Cankar mučil z Lepo Vido, kako jo je stalno – leta in leta – prelagal, kako jo je hotel že vreči v smeti ipd., toda če bi v smeti vrgel lepo Vido, naslovno junakinjo, bi svojo dramo – to »trudno fantazijo«, kot je rekel Oton Župančič – verjetno res napisal v enem tednu, kakor je spočetka obljubljal. Brez lepe Vide, povsem očitne motnje, bi mu bilo vse takoj kristalno jasno. Lepa Vida – ta »ritmična ekstaza našega jezika, slovesna velika maša slovenske besede«, če vprašate Župančiča, ki ni hotel prijatelju zasaditi noža v srce – bi se zložila in napisala kar sama.

Alegorija povojnih pobojev

In namesto da bi Cankar zaslovel z Lepo Vido brez lepe Vide, je Dominik Smole zaslovel z Antigono brez Antigone, preden ni njegova Antigona mnogo let kasneje – ob koncu osemdesetih let, trideset let po nastanku – zaslovela kot alegorija povojnih pobojev.

Kar je bilo čudno, presenetljivo, tako rekoč neverjetno: prej ni tega, da je Antigona alegorija povojnih pobojev, omenjal nihče v Sloveniji. Niti zgodovine slovenskega slovstva, niti analize slovenske dramatike, niti spremne besede, niti gledališki listi. Tam smo izvedeli le, da gre za »estetsko dejanje prvega reda« (Jože Pogačnik), »moralno metafizično varianto aktivizma« (Andrej Inkret) ali »minuciozni preplet ideologije in poezije« (Vasja Predan). Tudi na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo nismo tega nikoli slišali, niti skrivaj, Janko Kos, naš profesor, sicer aktivni član »generacije okrog Perspektiv«, iz katere je leta 1960 – kot generacijski Dogodek – obredno bušnila Smoletova Antigona, pa je leta 1996 povedal, da v času Smoletove Antigone za povojne poboje sploh ni vedel.

Potem pa na lepem – Smoletova Antigona je šifra povojnih pobojev! »Nastala je na ozadju bratomornega spopada med drugo svetovno vojno,« je leta 1989 zapisal Tine Hribar, ki je videl na eni strani Antigono, »z lučjo obsijano prinašalko Luči, voditeljico k Svetli Prihodnosti«, na drugi pa »nepokopane slovenske Polinejke«. Prikimal je tudi Taras Kermauner, eden izmed Smoletovih prišepetovalcev: ja, Antigona je bila mišljena kot alegorija povojnih pobojev. In to so potem ponavljali vsi: Andrej Inkret, Denis Poniž, Spomenka Hribar in tako dalje.

Toda kdor se je spraševal, ali je Smoletova Antigona res alegorija povojnih pobojev, je brcal v temo. Pravo vprašanje se je glasilo: kaj če je začela Slovenija v resnici le imitirati Smoletovo Antigono? Kaj če se je Slovenija ob osamosvojitvi sprevrgla v imitacijo Smoletove Antigone? Zdelo se je že tako.

Slovenijo so namreč nenadoma preplavile Antigone, ki so – ob stalnem ustvarjanju vtisa, da so se povojni poboji zgodili včeraj – hotele pokopati slovenske Polinejke. Iskale so jih tako vneto in blazno kot Antigona. »Po poljani bledi nemirno bega ... z blazno, čezmerno mislijo ... v žaru velike vere ... kot blazna tava po pogorišču minulih bitk ... marljivejše kot najbolj marljiva mravlja ... bližje in vse bližje cilju,« tako da Hajmon z njo »spregovori ves ta čas besedo, največ dve« – pa je njen zaročenec!

Vsake toliko smo slišali to, kar slišimo v Antigoni: »Antigona je našla Polineika! Čujte spev zvonov! Tebam oznanjajo in vsemu svetu: Antigona je našla Polineika!« Vsake toliko je Slovenija slišala to, kar slišijo Smoletove Tebe: »Ne zatiskajmo si več oči, priznajmo breme, da bo teža lažja: Če Polineikes je, čemu smo mi?« Vsake toliko so slovenske Antigone poudarile to, kar poudarijo tudi v Antigoni: »Rodbinska čast zahteva grob za brata.« In seveda, slovenske Antigone, ki so za Smoletovo Antigono ponavljale, da je »Polineik s svojim mrtvim truplom enak vsem mrtvecem,« so hotele slovenske Polinejke pokopati tako mesijansko, tako politično, tako javno in tako ekshibicionistično kot Antigona: »Če najti hočem brata Polineika, ga moram poiskati pri belem dnevu in na očeh vsega sveta!«

A tudi tisti, ki se jim je zdelo, da ta morbidna, patetična, histerična antigonizacija Slovenijo zastruplja, so dejansko le citirali Smoletovo Antigono: »Povsod je ta prekleti Polineik! Mi smo blazni, mi smo nori in bolni!« V izvod Smoletove Antigone (zbirka Kondor), ki sem si ga sposodil v vrhniški knjižnici, je nekdo s kemičnim svinčnikom dopisal: »Antigona, jebo te!«

Na drugi strani so bili kakopak tisti, ki so pokopu – ali vsaj formi pokopa – slovenskih Polinejkov nasprotovali ali pa so do tega kazali apatijo, a tudi ti so v resnici le citirali Smoletovo Antigono. Bodisi slovite verze: »Ni spodobno ne lepo, če delaš nekaj, kar je prav le tebi, a drugim škodi. Dejanje lepo je, če je lepo za vse.« Ali pa še slovitejše: »Z mrliči trgovati je umazan posel! To je resnica, ki je ne odpravi reka besedi! Umažite si roke, če blato vam diši, ampak pustite mene snažno.«

Nič, Slovenija se je prelevila v imitacijo Smoletove Antigone, ki očitno ni bila alegorija slovenske preteklosti, ampak kvečjemu prerokovanje slovenske prihodnosti. Samostojno Slovenijo so prelevili v citat Smoletove Antigone, ki je tako postala slovenski Disneyland – drama, v katero lahko stopiš. Drama, v kateri lahko živiš.

Antigona je bila velika stvar – hit, senzacija, fenomen, Dogodek. Uspeh je bil nepopisen, se je spominjal Taras Kermauner.

Slovenske Antigone so trdile, da je res hudo, da slovenskih Polinejkov, pobitih domobrancev, še vedno nismo pokopali. Je kaj hujšega? Toda v podtonu tistih, ki so zamišljeni formi pokopa nasprotovali, je odzvanjalo: če bi jih pokopali, bi bilo lahko še huje!

V resnici je huje že v sami Sofoklejevi Antigoni, krstno uprizorjeni kakih 2500 let prej. Naj vas spomnim: vojne v Tebah je konec. Za obzidjem ležita trupli dveh bratov, Eteokla in Polinejka, ki sta se pobila med sabo. Polinejk se je boril na napačni, sovražni strani, zato novi vladar – recite mu Kreont – ne dovoli, da bi ga pokopali. Pod nobenim pogojem. »A brata, mislim Polineika, ki se je ubežnik vrnil, da očetno zemljo in božanstva bi domača z ognjem pokončal, ki hotel se napiti bratske je krvi, a druge v sužnost odpeljati menil je, tega pa – tak je moj ukaz – nihče ne sme ne pokopati, žalovati ne za njim; naj bo brez groba, da bo videti, kako telo mu psi in ptice trgajo in žro.« Tega, ki bi ga skušal pokopati, čaka smrtna kazen.

Toda Antigona sklene, da bo Polinejka, svojega brata, vendarle pokopala. Pa naj stane, kar hoče. Če bo morala zaradi tega umreti, bo pač umrla. Prepričana je, da ima prav, da državni zakoni, ki jih zagovarja Kreont, ne štejejo in da sama le spoštuje božje zakone, višjih od božjih zakonov pa ni. In res, Polinejka pokoplje.

Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega. Na lepem namreč privihra Tejrezij, slepi videc, ter Kreontu razkrije strašno prerokbo, ki da se mu je prikazala: če ne boš osvobodil Antigone in dovolil Polinejkovega pokopa, bo smrt kosila tudi v tvoji družini! Kreont, ki ve, da ni Tejrezij »mestu nikdar nikoli laži prerokoval«, se prestraši, zato sklene, da bo osvobodil Antigono in kar sam pokopal Polinejka, toda pride prepozno: Antigona se obesi, njegov sin Hajmon – in Antigonin ženin – se nasadi na meč, isto pa takoj zatem stori tudi Kreontova žena Evridika.

Strašna prerokba slepega vidca se izpolni, ker ima ljubezen, v imenu katere Antigona pokoplje brata, strašne posledice.

Teci, Antigona, teci

Bi bilo lahko še huje? Vsekakor. Samo pustiti morate, da antični zbor zapoje pod vodstvom Slavoja Žižka. Žižek – filozof, ki ve, da se je filozofija začela v teatru (Platonovi »dialogi«) – je nedavno objavil svojo verzijo Antigone, etično-politično vajo, v kateri – po analogiji s filmoma Naključje (via Krzysztof Kieślowski) in Teci, Lola, teci (via Tom Tykwer) – pokaže, kaj bi se zgodilo, če bi se Antigona odvrtela drugače, kot se odvrti.

Če premakneš skalo, pod njo ugledaš »črve, mrčes in ščurke, roječe in gnusno mrmranje življenja, kaos, ki niso mu kos niti bogovi,« intonira vodja zbora, ki nadaljuje:

»Prav takšna nazadnje je naša realnost. Junaški možje / se kdaj mukoma trudijo, vpeljati v ta kaos / kanček ubranega reda, a bedno jim spodleti, njih dejanja / le še močneje zamajejo kozmični red. / Naše življenje je razbita posoda, njeni delci raztreščeni. / Kot da bogovi kockajo z nami – / ko slišimo kakšno življenjsko zgodbo, zaznamo, / da lahko bi na mnogih mestih ubrala drugo pot. Četudi / teh delcev nič skupaj ne spravi in čeprav / je ubranost posode za vedno zgubljena, / lahko vendar storimo vsaj to: življenje junaka / podamo tako, da v točki razpotja, v trenutku / božjega meta, razgrnemo vse izide / meta kock. Tako si vzporedno predočimo / mnoštvo zgodb, enih nad druge položenih, / ki sicer se ne sklepajo v ubrano Celoto, / pa vendar pred nami razprejo celotno podobo. / Od tod se naučimo, kako bi reči lahko stekle / drugače in mnogo bolje, včasih pa tudi, / kako se v dozdevni nesreči lahko skriva sreča, / saj bi drugi obrati lahko bili mnogo hujši.«

Antigona – tako kot pri Sofokleju in Smoletu – sklene, da bo pokopala Polinejka, Kreont pokop prepove, Antigona ga kljub temu samoljubno pokoplje, Kreont jo obsodi na smrt, a si po vidčevi prerokbi premisli, toda v votlino, v kateri naj bi Antigono živo pokopali, pride prepozno. Ljubezen, v imenu katere Antigona, itak zapisana smrti, ker je ženska, pokoplje brata (»Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu!«), ima strašne posledice – skoraj take kot v Sofoklejevi Antigoni. Hajmon in Antigona se ubijeta.

Kreont zgroženo dahne: »Oj, ko dogodke bi lahko odsukal, / ubral drugo pot, / ko lahko bi segel nazaj / in spremenil svoje odločitve.« In res, zbor nas vrne na zgodnejšo točko dogajanja – v trenutek božjega meta. Tokrat Kreont pride pravočasno, osvobodi Antigono in vsi trije s Hajmonom potem pokopljejo Polinejka, toda posledice so zdaj še strašnejše: ljudstvo, ki je imelo Polinejka za izdajalca, ponori, vdre v kraljevo palačo ter okrutno ubije Kreonta in Hajmona, Tebe pa se zavrtinčijo v kaos in opustošenje.

Bi bilo lahko še huje? Vsekakor. Samo pustiti morate, da antični zbor zapoje pod vodstvom Slavoja Žižka.

Antigona – osupla, napol nora, zaživa mrtva – ponavlja: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.« Ljubezen – skromna zahteva po dostojnem pokopu – je neizrekljivo pogubna. In v tej grozi si Antigona zamisli, kako bi lahko dogodki ubrali drugačno pot. In res, spet se vrnemo na zgodnejšo točko dogajanja – v trenutek božjega meta. Tokrat ljudstvo vzame oblast v svoje roke, vpelje vladavino skupnega odločanja, se razglasi za ljudsko sodišče in oba, Kreonta in Antigono, obsodi na smrt, ker sta s svojim neodgovornim sporom vzela za talca ljudstvo in ogrozila življenje skupnosti, toda Antigonin zločin je hujši od Kreontovega: »Izključeni prav nič ne rabijo sočutja / in skrbi privilegiranih. / Nočejo, da drugi govore / namesto njih. Naj sami / spregovorijo in razgrnejo svojo bedo. / Ko si zanje govorila, / si jih izdala še bolj kot tvoj stric – / vzela si jim glas.«

Antigona se brani, da je dobra, nepodkupljiva in odkrita, da pove, kar misli, in da spoštuje mrtve, toda njeno spoštovanje mrtvih živim ne koristi, zato jo – tako kot Kreonta – naglo postavijo pred jamo. »Grozljivo je ubiti človeka,« dahne Antigona, zbor pa ji odvrne: »A včasih, če ne storimo nič, / odpremo vrata reki mrličev, / tedaj je ne ubiti lahko še hujši zločin.«

Ergo: četudi bi lahko spremenili potek dogodkov, ki so pripeljali do tragedije, bi novi izid meta kocke lahko po grozi in obupu še prekosil izvirno tragedijo. In prav to, da vračunamo in razgrnemo vse izide meta kock, prav to, da si skozi mnoštvo zgodb razpremo celotno podobo, prav spoznanje, da bi bili drugi obrati lahko veliko hujši, prav spoznanje, da se včasih hude reči zgodijo zato, da se ne bi dogajale še hujše – prav to je sprava.

Višji cilji konformizma

Antigona je fundamentalistka: sveto, mesijansko je prepričana o svojem prav – in zanj je voljna umreti. Če bi bilo treba, bi se samorazstrelila. Javno. Zato se ne moremo čuditi, da so Antigone, ki so nastajale v socialistični vzhodni Evropi, iskale alternative Antigonini fundamentalistični blaznosti. Namesto Antigone brez Antigone so – kot piše Alenka Jensterle-Doležal v knjigi Mit o Antigoni (2004) – na Poljskem in Češkoslovaškem nastajale Antigone, v katerih je Polinejka na smrt obsodilo kar samo ljudstvo (Prostitutka iz mesta Tebe, 1967), v katerih je Polinejka pokopal kar sam Kreont (Kreont, tebanski kralj, 1980) in v katerih Antigona ni hotela odigrati svoje vloge in pokopati Polinejka (Antigonina rešitev, 1955). Antigone so bile pač utrujene od Antigone, od njenega fundamentalističnega ekshibicionizma, od njene mesijanske zadrtosti, od njene vilinske blaznosti.

Med II. svetovno vojno in po njej je v Evropi – še posebej vzhodni – nastala kopica novih Antigon, toda vse po vrsti so, pravi Jensterle-Doležalova, delovale kot alegorije. Bodisi alegorije pacifizma, padlih v bitki pri Verdunu, francoskega odporniškega gibanja, varšavske vstaje, Hitlerjeve diktature, boja proti nacizmu, nacističnih pobojev, poziva k revoluciji ali pa povojne deziluzije nekdanjih revolucionarjev, prebujanja demokratičnih pobud v socialistični družbi, boja s socialističnim birokratskim sistemom, pluralizma interesov, sovjetske okupacije Češkoslovaške, moderne družbe brez močnih, izjemnih, idealnih posameznikov – in kakopak povojnih pobojev.

Kar nas pripelje do vprašanja: če je bila Smoletova Antigona res alegorija povojnih pobojev in če so vsi to vedeli že tedaj, kako da je potem »enoumna«, »totalitarna«, »temnomesečna« oblast ni prepovedala? Kako to, da jo je tolerirala – in celo nagrajevala? To se je spraševal že Tine Hribar: »Kaj je v Smoletovi Antigoni tisto, kar je na oblast delovalo pomirjevalno?«

Na to vprašanje je najlucidneje odgovoril Goran Schmidt. V sijajni, krepki monografiji o Dominiku Smoletu (2011) pravi, da je motiv nepokopanih domobrancev sicer lahko zbujal individualne asociacije in da je ta, ki je hotel, v Antigoni sicer lahko videl metaforo Jožeta Pučnika, ki so ga leta 1959 – zaradi vztrajnih, doslednih, solističnih, fanatičnih poskusov vstajniške mobilizacije ljudskih množic – obsodili na zapor (sam se v tej metafori ni nikoli prepoznal), da pa je bila Smoletova Antigona dejansko alegorija tedanje »kritične generacije«, prišepetovalke Smoletovi Antigoni, potemtakem generacije okrog revije Perspektive (Smole, Kos, Kermauner, Rus, Primož Kozak itd.), in njene čudne romance s partijsko, kreontsko oblastjo.

Kreont je bil v tem smislu alegorija Borisa Kraigherja, tedanjega predsednika slovenske vlade, vladarja Slovenije, ki pa je »kritični generaciji« podaril revijo Perspektive, ring, v katerem je lahko besnela. Zakaj je to storil? Ker se približuje »spopad generacij«, je menda rekel: »Vi tolcite po starih v kulturi, mi bomo tolkli po starih v politiki.« Smoletova Antigona naj bi bila rezultat tega »tajnega« skupnega boja, te skupne zarote proti starim.

Zato ni čudno, da je Kreont prikazan v tako prizanesljivi luči in s toliko razumevanja. Zato ni čudno, da jo Kreont na koncu odnese bolje kot Sofoklejev Kreont – brez žrtev v družinskem krogu. In zato ni čudno, da je fascinantnejši od Antigone, ki se sploh ne pojavi (mali seksizem, izključitev ženske, ki se upre patriarhatu, ali Pučnik, ki je bil itak v zaporu, zunaj slike?). Ker Antigone ni, se publika laže identificira s Kreontom, vladarjem.

Kateri izmed teh božjih metov kocke ima prav?

»Kritična generacija« je očitno čutila neko afiniteto do Kreonta, vladarja, oblasti, partije, Kraigherja. Ne pozabite: v Smoletovi Antigoni Kreont stalno izpoveduje ljubezen in naklonjenost do Antigone, v kateri vidi svojo mlajšo, idealistično verzijo. Tudi sam je bil nekoč, ko je bil mlajši, idealist, zdaj, ko je starejši, pa se je prilagodil. Je tudi »kritična generacija« mislila, da jo vladar skrivaj ljubi? Da jo ljubi, razume in priznava, ker se mu upira, kot se je nekoč oblasti upiral sam? Da v resnici dobro ve, da imajo mladi uporniki prav? Da v njih vidi svojo mlajšo, idealistično, aktivistično, kritično verzijo? Zakaj pa ne: partija je bila nekoč tako idealistična kot oni, v svojih odločitvah je tako osamljena kot oni, kot oni se mora odločati namesto konformističnega ljudstva in kot oni ljudstvu ne zaupa.

In tu je kleč: »kritična generacija« sogovornika ni videla v ljudstvu, ampak v partiji. »Točka, ki je Smoletovo Antigono kljub njeni politični provokativnosti, magari celo res opozarjajoči tudi na povojno usodo slovenskih domobrancev, naredila politično sprejemljivo, je bilo njeno moralno preziranje množice. Zaradi tega prezira se je oblast počutila varno: množica je bila domena oblasti, množica je bila partijska posest, bila je dejansko področje političnega upravljanja in vodenja, vendar Smoletovega kroga (z izjemo Pučnika) to ni zanimalo.«

Oblast jih je očitno res ljubila, navsezadnje, omogočila jim je lagodno, urejeno, stabilno subvencionirano življenje, oni pa so ji ljubezen vračali. Smoletova Antigona je bila ljubezen, ne pa sovraštvo – znak sodelovanja, ne pa vojna napoved – ne boj z oblastjo, ampak boj z lastno prilagodljivostjo, z lastnim konformizmom. Tako kot je Antigona iskala le razlog za svojo smrt, je »kritična generacija« iskala le razlog za konformizem, ali bolje rečeno – višje cilje konformizma.

Pripadniki »kritične generacije« so – drugače kot oblast, ki je prikrivala povojne poboje – prikrivali le literarno alegorijo povojnih pobojev, toda če bi leta 1960 razkrili, da se Smoletova Antigona dogaja »na ozadju bratomornega spopada med drugo svetovno vojno«, bi vendarle tvegali manj kot Antigona. Leta 1975, ko je Edvard Kocbek razkril povojne poboje, pa ne bi s tem tvegali ničesar več. A so še vedno molčali.

Domobranska vizija Slovenije

Schmidt sicer pravi, da je to glorificiranje Kreonta mejilo že na »opravičevanje razlogov za Pučnikov zapor«, toda pravi obrat je sledil ob osamosvojitvi Slovenije. Naj vas spomnim: desnica je začela oznanjati, da je bil prejšnji režim »zločinski« in »totalitaren«, ker pa so številni desničarji lagodno živeli v socializmu, ki jih je pital in nagrajeval s subvencijami in dobrimi službami, so se morali za nazaj očistiti, zato so Smoletovo Antigono iz alegorije »kritične generacije« preinterpretirali v alegorijo povojnih pobojev, ki jih je zagrešil »zločinski«, »totalitarni« režim, s čimer so sami stopili v čevlje Antigone, moralno čiste in neoporečne borke za pokop pobitih domobrancev, potemtakem v čevlje tega, ki je bil že tedaj anti, proti, ki je imel že tedaj prav in ki z »zločinskim« socializmom ni kolaboriral.

Po tej novi viziji je torej v socialistični Sloveniji na eni strani obstajal »zločinski«, »totalitarni« režim in na drugi neka čista, nedolžna, eterična, antigonska pozicija, ki naj bi jo izvirno zasedala »kritična generacija«, krog revije Perspektive, po preinterpretaciji Antigone in Slovenije pa so to magično pozicijo, ki itak ni nikoli obstajala, poistovetili z domobranci. Tako se je ustvaril vtis, kot da so v socialistični Sloveniji opozicijo »zločinskemu«, »totalitarnemu« režimu igrali domobranci, ki so Slovenijo potem tudi osamosvojili. Če si živel v socialistični Sloveniji, si imel potemtakem le dve možnosti: da si bil na strani domobrancev ali pa na strani »zločinskega«, »totalitarnega« režima. To je sicer lunatična fabrikacija, ki pa lepo pojasni, zakaj Slovenci, ki so imeli težave s partijo, tako avtomatično prevzamejo domobransko vizijo Slovenije.

Njihovo »očiščevanje« je za talko vzelo kompletno Slovenijo, pri čemer so zamolčali usodni podatek: da so Smoletovo Antigono preinterpretirali v skladu z domobransko vizijo Smoletove Antigone, pravi Goran Schmidt. Prav domobranska emigracija, recimo tista v Argentini, je bila ta, ki je že v šestdesetih letih opozarjala, da Smoletova Antigona namiguje na povojne poboje, vetrinjsko tragedijo, nepokopane domobrance. Ko so ob osamosvojitvi Slovenije skrivaj prevzeli domobransko interpretacijo Antigone, so prevzeli tudi domobransko interpretacijo Slovenije.

Kaj je to pomenilo, vemo: za revščino, ki je vse bolj stiskala ljudi, ni bil kriv povampirjeni kapitalizem, ampak »izvirni greh«, poboj domobrancev. Ko pokop domobrancev prikazuješ kot edino stvar, za katero se je vredno boriti na tem svetu, ne kažeš ravno spoštovanja do vseh, ki umrejo, živim pa tvoje spoštovanje mrtvih itak ne pomaga.

Kateri izmed teh božjih metov kocke ima prav?

Ko so slovenske Antigone pokop domobrancev prelevile v politično dejanje, so ljudstvo vzele za talca, sam pokop pa so prepustile politiki, v politiki – hladni, muhasti, samoljubni, mesijanski in pošastni kot sama Antigona – pa ni višjih moralnih zakonov, zato je tudi mrtve nemogoče pokopati: ker so postali politična platforma, ne bodo nikoli dovolj pokopani. Vedno bodo politično še ravno toliko živi, da bodo klicali Antigono, ki je tu, da ljubi.

Met kocke

Če bi hoteli danes napisati direktno Antigono, brez alegorike, metafor, simbolov in dlak na jeziku, bi jo morali postaviti v leto 1945 ter razgrniti vse izide meta kock. Najprej bi se zgodovina na odru odvrtela tako, kot se je: Britanci domobrance vrnejo v Slovenijo, kjer jih pobijejo.

Hudo, bi rekla Antigona. Da ljubim, sem na svetu! Se lahko vrnemo nazaj in preobrnemo potek dogodkov? Vsekakor. Drugi met kocke: Britanci domobrancev ne vrnejo v Slovenijo, zato besno ljudstvo pobije še nedolžnejše ljudi, pač tiste, ki so bili zgolj periferno povezani z domobranci ali pa so med vojno zgolj kršili kulturni molk.

Prehudo, bi rekla Antigona. Da ljubim, sem na svetu! Se lahko vrnemo nazaj in preobrnemo potek dogodkov? Vsekakor. Tretji met kocke: Britanci domobrance vrnejo v Slovenijo, kjer pa jih ne pobijejo, zato se razbesni nova, še hujša državljanska vojna.

Prehudo, bi rekla Antigona. Da ljubim, sem na svetu! Se lahko vrnemo nazaj in preobrnemo potek dogodkov? Vsekakor. Četrti met kocke: Britanci domobrance vrnejo v Slovenijo, kjer jih ne pobijejo, ampak vsi skupaj zaživijo v slogi in spravi, ker pa povojnih pobojev ni, ker socialistični režim ni »zločinski« in ker ni razloga za satanizacijo socializma, so vsi – z domobranci vred – obsojeni na večno življenje v socializmu.

Kateri izmed teh božjih metov kocke ima prav?

»Odgovora lahkega ni – / mi, igralci, smo le sence, ki so vam razgrnile, / vam, našim gledalcem, te štiri različne usode. / Na vas je, da izberete, na lastno tveganje. / Nihče vam pri tem ne more pomagati, sami ste. / Kadar smo sami in se nič ne godi, / nas nenadoma zadene življenja mrmranje, / in tedaj modri vedo, kako odgoditi ves kaos, / in sprejmejo odločitev.«