Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Pamflet

Si upamo videti to, kar vidimo?

Generalni tožilec, drama vseh dram in stvarnost

Človek stopi v dan in ugleda prelepo sončno jutro. Je to res, kar vidi? Zmeden se obrne na ministrstvo za pravosodje, ki mu v odločbi potrdi, da je dejansko obsijan s soncem. A vseeno ni povsem prepričan, če prav dojema stvarnost, pa zato vloži še tožbo zoper vremensko napoved na Upravno sodišče, ki mu potrdi, da so vremenarji samovoljno napovedovali vreme in da danega dne res sije sonce. Ker je temeljit, preveri še v tretje in vloži prijavo na KPK. Ko mu tudi ta potrdi, da je zunaj sončen dan, naposled popusti in sprejme, da je bilo to, kar je sam videl, že od začetka lepo sončno jutro.

Skratka, norost v čisti obliki, ko posameznik izgubi poslednjo sposobnost samostojnega presojanja in je odvisen od tega, kaj mu avtoritete povedo, da se je zgodilo.

Toda natanko isto se je pripetilo tudi državi. Pred leti je generalni tožilec Zvonko Fišer predlagal Boštjana Škrleca na mesto direktorja vrhovnega državnega tožilca. Pravosodno ministrstvo je kasneje presodilo, da je šlo za nedopustno združitev dveh postopkov pri imenovanju, Upravno sodišče, da je šlo za samovoljo pri izvrševanju oblasti in sedaj še KPK, ki je presodil, da je prvi tožilec v državi ravnal koruptivno.

Mož, ki bi moral utelešati pravosodje v najsvetlejši luči, je sam zlorabljal črke zakona. Toda, ali so bile res potrebne tri instance, da bi opazili samovoljo generalnega državnega tožilca?

Ta je pred leti objavil razvpiti razpis, ki je potekal v demokratičnem duhu, pač v smislu, da se nanj ni prijavil en sam kandidat. V postopku je bil izbran gospod Škrlec, vendar pa se je njegov tekmec na odločitev o izboru pritožil. In kaj bi pričakovali? Da o sporu odločijo ter izberejo bodisi enega bodisi drugega, ali pa da razpis ponovijo. Toda, v tem trenutku se je vmešal generalni tožilec Fišer, ki je spremenil pravila sredi igre, predčasno zaključil javni natečaj postopek izbire ter se odločil, da bo kandidata izbral po drugem postopku, torej kar sam.

Da je prvi tožilec na mah izključil možnost izbire med več kandidati, je vidno z Marsa, da je sredi postopka spremenil način izbire, je vidno z Venere. Le na Slovenskem so potrebne tri odločitve presojevalnih instanc, da je črno res črno.

A stvar je še bolj črna. Množica tožilcev, ki so profesionalno podkovani, da opazijo zlorabe zakonodaje, ni opazila nič. Pač, z ostro kritiko se je oglasila tožilka Dragica Kotnik. Ki pa je suspendirana. Edini tožilec, ki je javno spregovoril, je v suspenzu!??????

Vendar pa se je tokrat dogodil nenavadni premik. Potem ko opozicijski SDS in NSi že leta opozarjata na to raboto, je tokrat presenetil vodja Združene levice Luka Mesec. Tudi zanj je črno črno. Odnos do stvarnosti je postavil nad morebitnimi političnimi zavezništvi in simpatijami. SD, ki je nekoč ustoličila Fišerja, je na primer ostala brez besed. In potem sta presenetljivi korak storila še premier Miro Cerar in pravosodni minister Goran Klemenčič, ko sta z glasom nejevolje nad postopanjem Fišerja zahtevala ukrepanje tožilskega sveta.

V Cerarjevi politiki se tako v miniaturni obliki nakazuje nova vsebina, da koalicijska zavezništva in strankarska pripadnost ni edini kriterij pri razreševanju stvari države, da bližnjih funkcionarjev, ministrov in drugih od oblasti postavljenih korifej, ne brani za vsako ceno, če se sooči s krepkimi argumenti kritike.

Seveda pa zaznavanje realnosti določajo še naprej množični mediji. Časnik »Delo« je tako osupnil s sobotno izdajo, ko je prek skoraj cele naslovnice natisnil hvalospev Gorana Vojnovića romanu-drami »Jugoslavija, moja dežela«, potem pa ji posvetil še nekaj člankov na kulturnih straneh. Pravzaprav spodbudno, da lahko tudi umetniški dogodek zasije na naslovni strani dnevnika.

Ob praznovanju 25-letnice Slovenije, ki se je osamosvojila od Jugoslavije, bi kdo sicer porekel, da je gledališka predstava, ki opeva Jugoslavijo kot mojo deželo, najhujša provokacija. Toda teater je vendar sam po sebi kraj idejne provokacije; pred več kot pol stoletja je Dominik Smole je napisal in na oder postavil »Antigono«, dramo, ki je v najtršem komunističnem času pripovedovala o prepovedanem pokopu ubitih izdajalcev.

Toda po premieri »Jugoslavije …« v SNG je časnik naenkrat pozabil na umetnino. A kako je bila videti drama, ki jo je ovekovečil kot nobeno drugo v zadnjih 25 letih? Sedaj nobene promptnosti. Konkurenčni »Dnevnik« je denimo že v prvi izdaji po premierni uprizoritvi, torej v ponedeljek, objavil kritiko z naslovom: »Površna bližnjica do všečnega«. Ostra, a stvarna kritika v njej ni našla nič epohalnega. »Delo«, ki je bralce zasulo z vnaprejšnjimi hvalospevi, je z nekaj dni zamude za »Dnevnikom« v rubriki kritika potem le prineslo oceno 2 od 5!???

Sicer pa, glorifikacije na naslovnicah ustvarjajo psevdo-realnost. Pred zadnjimi županskimi volitvami je denimo isto »Delo« objavilo na naslovni strani beatifikacijo tlakovanega »Trga republike« in prispevalo k realnosti, kot je bila vnovična izvolitev Zorana Jankovića za župana. A stvarnost je vse kaj drugega, razpadali pločniki in ceste sto metrov stran od mestnega osrčja, skratka, sistem apartheida, ki ga vodi ljubljanski glavar.

Čas, da ljudstvo odpre oči in si stvarnost razlaga s svojim izkustvom, ki izvira zunaj medijskih slik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.