Varufakisovo sporočilo

Morebitni »bankrot« Grčije bi zaradi posojil relativno najbolj prizadel Slovenijo in Malto, najmanj Irsko in Latvijo, Nemci in Francozi so v varni sredini

Grčija in EU doživljata nov politično-ekonomski klimaks. Iskanje političnih rešitev grške dolžniške krize zahteva čas, ekonomske težave z likvidnostjo in solventnostjo države potrebujejo takojšnje ukrepanje. Na eni strani zabrisana »trojka«, EK, ECB, MDS, vztraja pri izpolnjevanju ekonomskih obveznosti, na drugi grška vlada brani politična pričakovanja grškega prebivalstva. To je bitka za politično-ekonomske interpretacije, finančne legalnosti nasproti politične legitimnosti, gre za moralno vprašanje preživetja EU in meje dostojanstva grškega prebivalstva. Grčija je pred politično-ekonomskim »bankrotom«. Moralna dilema Ciprasove vlade je zgolj v tem, ali naj ekonomsko bankrotira do EU in MDS ali pa politično bankrotira pred lastnim prebivalstvom.

Zgodba je politično-ekonomsko nadvse profana. V tržni ekonomiji je pomemben denarni tok, njegovo obvladovanje je ključno za odločanje, kjerkoli in kogarkoli. To velja še posebej v kriznih razmerah in v dolžniški ekonomiji. Z evrom, brez monetarne suverenosti, je Grčija dejansko v povsem izgubljenem položaju. Evro je politično orožje, ki sili k vdaji vsakogar, ki se upa postaviti po robu politični oligarhiji in njenim ekonomskim mahinacijam. Nelikvidnost in nesolventnost sta ključna čer sedanje grške dolžniške krize.

Grške izredne volitve so imele notranjo politično logiko. Grki so preprosto želeli odstavitev dosedanje politične nomenklature in konec dotedanjega zgrešenega in neuspešnega reševanja krize pod okriljem zloglasne »trojke«. V letih 2009–2014 je primarni primanjkljaj povečal celotni dolg za 42 milijard EUR, zadolženost se je s 100 povečala na 175 odstotkov BDP-ja, nominalni BDP je padel za 55 milijard (–24,7 %), milijon več je brezposelnih, plačni prejemki so nižji za dobro četrtino (–27,4 %). Sedaj je zasebnih dolgov malo (17 %), domala brez tujcev (5 %), vse preostalo so javni institucionalni nosilci (ECB 8, MDS 10 in EU 62 %). Vsa politična operacija reševanja Grčije je bila dejansko namenjena reševanju tujega zasebnega finančnega sektorja.

Grčija ima načeloma samo dva izhoda. Prvič, mora imeti stalen zunanji dotok tekočega financiranja, lahko jo reši tudi restrukturiranje ali pa odpis dolgov. Druga alternativa je razglasitev nesolventnosti (»bankrot«), ko preneha plačevati obveznosti navzven in doma. EK nekaj mesecev blokira 7,2 milijarde evrov že odobrene pomoči, ECB skrbno omejuje bančno likvidnost (ELA), MDS zahteva brezpogojno vračanje tekočih obveznosti, Nemčija trdi, da ni pomoči brez jasnih reform. V teh razmerah kapital iz bank beži v tujino, ljudje dvigujejo depozite, davčni prilivi so dramatično padli. Grčija je zašla v likvidnostne težave, ogrožena je solventnost države. Do junija, ko se izteče čas pogajanj, mora plačati MDS več kot 3 milijarde evrov. Če poplača MDS in druge, zmanjka denarja za plače, pokojnine, socialne pomoči ... Izbira ni obetajoča. Lahko razglasi zunanji ekonomski bankrot ali pa se bo notranjepolitično sesula.

Troje je jasno. Najprej gre za umazane taktične igre »trojke«. Grške banke naj bi bile solventne, zagotavlja ECB, toda na meji. Za EK in Merklovo Grčija še ni ponudila dovolj konkretnih reform, MDS preprosto trdi, da je pogodbe pač treba spoštovati. Vsi kupujejo čas, vmes pa se stopnjujejo pritiski na Ciprasovo vlado. Ta je najprej nastopila samozavestno in zavrnila dosedanji pristop »trojke«, potem je neuspešno zahtevala dolžniško konferenco, kasneje se je zatekla k improvizacijam, dobrikanju Pekingu ali Moskvi, odpiranju neplačanih reparacij in dolga nacistične Nemčije … Doma bo morda največ zalegla ugledna mednarodna parlamentarna komisija, ki naj bi raziskala legitimnost in legalnost dolga in načina zadolževanja. Toda to je na koncu klavrno pokritje za tveganja grozečega »bankrota«. V Grčiji je vse manj upanja na rešitev, druge očitno mineva potrpljenje. Ciprasovi so blizu kaotičnem izstopu iz evroskupine (grexit), tudi drami morebitnega eksodusa iz EU (grexodus).

Grčija je v slepi ulici. Pokopale je ne bodo dolgoročne strukturne reforme, temveč kratkoročne finance. Njeno usodo bodo določali tisti, ki stavijo hkrati na politični zlom Ciprasove levičarske vlade in ekonomsko zmago zasebnega kapitala nad socialno državo in javnim dobrim. Vzdrževanje in zadrževanje Grčije v EU je za njih predrago in nesmiselno. Če jo prepustimo lastni usodi, bo to opomin za druge, da morajo slediti diktatu bruseljskih uradnikov in korporativnih centrov moči. Toda tudi Grki lahko rečejo, da nelegalnega in nelegitimnega dolga ne bodo vračali. Kot spomin in opomin na novoveški kolonializem centra EU.

Rešitve so. EU lahko nadaljuje reševalni program in likvidnostne kredite v zameno za reforme, ki prihajajo. Del dolgov lahko razglasi za nelegalne, jih odpiše ali spremeni v premoženje, lahko sprejme novo levico, ki zahteva demokratično omejevanje finančnih mahinacij. Morda lahko pomaga Grčiji z legalnim in legitimnim izhodom iz evroskupine in jo podpre pri uvajanju nove drahme … Treba je zasukati dosedanjo političnoekonomsko agendo na obeh straneh. Grška vlada potrebuje politično pokritje za ekonomiko ponudbe, za strukturne reforme, na srednji rok. EU mora privoliti v ekonomiko povpraševanja, potrebno monetizacijo (ELA, QE) in takojšnjo podporo grški rasti in zaposlenosti.

Igranje z »grexitom« kot »grexodusom« je nevarno početje za želeni mir, demokracijo in razvoj EU. Politični čas se meri v mesecih, ekonomski v dnevih. Morebitni »bankrot« Grčije bi zaradi posojil relativno najbolj prizadel Slovenijo in Malto, najmanj Irsko in Latvijo, Nemci in Francozi so v varni sredini. Četudi si ne zaupamo, bo morda dovolj, da prisluhnemo drug drugemu, pravi Varufakis za Die Zeit. Toda med slepimi politiki in gluhimi finančniki se izgublja tudi karizmatični profesor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.