Maja Novak

Maja Novak

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Ihta

Nesmrtnosti ni

Ali pa jo obljublja e-knjiga?

Zamorjena ura je za mano. Prijateljici sta se odločili od mrtvih obuditi eno mojih kratkih zgodb in jo objaviti v neki ameriški reviji, pa sem se morala zato pozabavati s pregledovanjem svoje biografije. To sovražim. Tako kot vse drugo, kar se mi zdi nepotrebno. Rojena: da. V nekem mestu. Nekoč. Lepo vas prosim – vsi se rodimo nekega dne v nekem kraju, to ni posebnost pisateljev, in ta dva podatka se praviloma v poznejših letih ne spreminjata, pa naj človek počenja karkoli. Letnice in krajevna imena, ki se jih morajo osnovnošolci učiti na pamet, o avtorju ne povedo skoraj nič. Ko bi ga, denimo, vse življenje pestila revščina, iz teh cifer in črk tega ne bi bilo mogoče razbrati. Ne skupnega števila dni, ko je prešteval cente, da bi videl, ali ima za liter mleka, ne tega, ali se je pri tem počutil ponižanega. Ne – če obrnemo ploščo – tega, kako vzneseno se je počutil ob izidu svoje prve knjige. Pa so bili z njegovega zornega kota gotovo ti trenutki lakote in zmagoslavja tisti, ki so mu oblikovali osebnost, ne suhoparno naštevanje: rojen v ... živel v ... umrl v ... dne ...

V redu, boste rekli, ampak saj pisatelji živijo zlasti v svojih delih; njihove črtice in romane berite, pa jih boste spoznali. Seveda. A kaj, ko njihove knjige po nekaj letih v slovenskih knjigarnah postanejo nedostopne. V simboličnem številu jih pokupijo bralci, večino pa knjigarne nazadnje prodajo z ogromnim popustom ali pošljejo v razrez. Tistih tristo ali petsto izvodov prve, zadnje in edine izdaje izgine za vedno, ponatisov pa ni. Skratka, slovenskemu umetniku, ki v rednih presledkih, vsakih nekaj let točno kot urica ne ustvari česa novega, je usojeno, da bo utonil v pozabo. Toliko o mojih mladostnih iluzijah, da si bom s pisanjem zagotovila nesmrtnost in vklesala svoje ime v kamen.

Za to sicer obstaja nekaj utemeljenih razlogov; navsezadnje je logično, da se stare knjige na policah knjigarn umikajo novim, zraven pa je še ekonomska računica. Ponatisov knjig si založbe najbrž sploh ne morejo privoščiti. Ne splača se. Prav, a zakaj sta se ministrstvo za kulturo in Društvo slovenskih pisateljev potemtakem v trenutku, ko sta se začeli zavzemati za državni odkup največjega slovenskega založnika, med drugim sklicevali na to, da je Mladinska knjiga »že več desetletij« nosilka avtorskih pravic za najpomembnejša slovenska dela? Pustimo zdaj ob strani tistih nekaj pravnikov, ki me učijo, da se materialne avtorske pravice po nekaj letih (sedmih, pravijo nekateri) vrnejo k avtorju, ker so avtorske pogodbe, sklenjene »za zmerom«, nične; pustimo jih ob strani, kajti mogoče se motijo, in recimo, da sme MK po »več desetletjih« res še vedno odločati o usodi tega ali onega slovenskega romana. Kakšen smisel ima to, če ga tako ali tako ne namerava ponatisniti? Tak argument je zgolj pesek v oči.

No, potemtakem pa morda lahko priložnost za nesmrtnost najdeš v e-knjigi, kajne, bi me zdaj morda kdo pobaral. E-knjige so zdaj moderne, celo tvoje najljubše ministrstvo je pred kratkim objavilo razpis »za izbor izvajalca javnega kulturnega programa informacijske podpore oddaljenemu dostopu do e-knjig v okviru spletne knjigarne in knjižnične mreže za obdobje 2015–2018«. (Uf, kakšna besedna kača!) Ampak jaz sem še vedno zakrknjeno skeptična.

Za začetek mi ni povsem jasno, zakaj bi velika večina Slovencev, ki tradicionalno noče kupovati papirnatih knjig, kar na lepem začela kupovati elektronske. Strinjam se namreč s prijateljico, izvrstno poznavalko sveta knjig in založništva, ki trdi, da e-knjiga ne ponuja nobene posebne nadgradnje bralske izkušnje; besedilu na računalniškem monitorju slediš enako kot na papirju. (Če si seveda ne omisliš aplikacije Clean Reader, ki vsaj pri angleških knjigah s sprotno cenzuro skrbi, da bralčeve preobčutljivosti ne bi razžalil kak kosmat izraz. »Read books, not profanity!« oglašuje Google, ne da bi pomislil, da so »profanosti« včasih slogovno orodje, ki nam pomaga dognati, kaj je »pisatelj želel povedati«.) Skratka, e-knjiga v izvirniku zvesti obliki bralcu pravzaprav ne ponuja nič takega, česar mu (ob morebitni uporabi sekundarne literature, če že po vsej sili hoče iskati etimologijo in sopomenke besed, na katere naleti pri branju) ne bi mogla navadna.

Sploh pa pregled ponudbe tujih in slovenskih založb, ki so se spustile v vode e-knjig, pokaže, da se v tej obliki prodajajo zlasti izdelki za kratek čas in ugajanje nezahtevnim okusom; plaža, bi skoraj smeli reči. Temu se nič ne čudim in me nič ne jezi, saj je navsezadnje založništvo tržna dejavnost; sprašujem pa se, ali je pomoč kulturnega ministrstva e-knjigi, kot jo obljublja v (zelo nebuloznem) razpisu, res med prednostnimi nalogami tega trenutka. Ali pa je ministrstvo izrecno želelo nameniti neka točno določena sredstva neki točno določeni založbi po imenu Beletrina, ki edina v Sloveniji ni organizirana kot gospodarska družba, zato edina v vsej Sloveniji ustreza razpisnim pogojem?

Ali pa se morda motim? Nemara mi ministrstvo ponuja možnost, da se z vzpostavitvijo portala za prodajo e-knjig v večnost zapišem kot samostojni ustvarjalec s področja kulture? Tako namreč piše v razpisu: njegov namen je med drugim doseči »boljše samozaposlitvene in zaposlitvene možnosti na vseh področjih kulture, s poudarkom na mladih ustvarjalcih«. Ampak ... Beletrina je v razvoj spletnega portala Biblos po lastnih besedah vložila že 20 tisoč evrov; kako naj ji potemtakem konkurira ter pogoje iz razpisa v zelo kratkem času, v mesecu dni, izpolni mlad samostojni kulturnik, ki teh tisočev nima in se kulturništvo gre na prenosniku za mizo v domači kuhinji? Žal mi je, ampak to alinejo iz razpisa lahko pri najboljši volji berem zgolj kot komični vložek – če seveda ni mogoče tako brati celotnega razpisa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.