Ihta / Maja Novak: Nesmrtnosti ni

Zamorjena ura je za mano. Prijateljici sta se odločili od mrtvih obuditi eno mojih kratkih zgodb in jo objaviti v neki ameriški reviji, pa sem se morala zato pozabavati s pregledovanjem svoje biografije. To sovražim. Tako kot vse drugo, kar se mi zdi nepotrebno. Rojena: da. V nekem mestu. Nekoč. Lepo vas prosim – vsi se rodimo nekega dne v nekem kraju, to ni posebnost pisateljev, in ta dva podatka se praviloma v poznejših letih ne spreminjata, pa naj človek počenja karkoli. Letnice in krajevna imena, ki se jih morajo osnovnošolci učiti na pamet, o avtorju ne povedo skoraj nič. Ko bi ga, denimo, vse življenje pestila revščina, iz teh cifer in črk tega ne bi bilo mogoče razbrati. Ne skupnega števila dni, ko je prešteval cente, da bi videl, ali ima za liter mleka, ne tega, ali se je pri tem počutil ponižanega. Ne – če obrnemo ploščo – tega, kako vzneseno se je počutil ob izidu svoje prve knjige. Pa so bili z njegovega zornega kota gotovo ti trenutki lakote in zmagoslavja tisti, ki so mu oblikovali osebnost, ne suhoparno naštevanje: rojen v ... živel v ... umrl v ... dne ...