Marcel Štefančič jr.

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Film

Odklikana

Unfriended, 2014
Levan Gabriadze

Družbeno omrežje.

Zadnja leta smo videli kopico grozljivk, v katerih bi junake brez kakšnega silnega problema rešil mobilnik, toda v usodnem trenutku ni signala ali pa zmanjka baterije. V Odklikani bi lahko junake zlahka rešile številne digitalne funkcije, a v usodnem trenutku odpovejo.

Lahko bi – po znanem nasvetu Wesa Cravena – zbežali iz hiš in stanovanj, če bi se lahko odtrgali od računalnika. Toda hej, kdo se lahko danes odtrga od računalnika? Če bi se lahko, ne bi bilo tegale lucidnega, konceptualnega šokerja, v katerem vidimo le to, kar na ekranu svojega računalnika vidi najstnica (Shelley Hennig). Natanko pred enim letom se je skupaj s petimi prijatelji digitalno in viralno posmehovala sošolki, ki je potem naredila samomor, zdaj pa jih skrivnostni, vsevedni, vsevidni, po malem “paranormalni” anonymous med skajpanjem – z mučnimi vprašanji, šokantnimi razkritji, smrtnimi grožnjami ipd. – pribije na računalnike, tako od njih ostanejo le okenca panike, napetosti, stresa, terorja in krutosti, nad katerimi sami nimajo več nobene kontrole. Izklopiti se ne morejo. Pomoči ni. Vse je app – razen zunanjega sveta. Briljantnost Odklikane, ki nekaj malega dolguje šokerjema The Den in Open Windows (pa tudi J-hororju), je v tem, da digitalno nadlegovanje, digitalno maščevanje, premoč tehnologije, adiktivnost družbenega omrežja, spletno anonimnost, neznosno viralnost realnega časa in trivialnost življenja spne v začarani krog, a obenem ne pusti, da bi kaj od tega postalo Teza, ki bi zasenčila grozo tega, kar je v tem digitalnem razprijateljevanju filmskega, bolj filmskega od Sporočil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.