Matej Bogataj

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Knjiga

Gaute Heivoll: Preden zgorim

Prevedel Darko Čuden. Založba Zala, Hlebce 2015. 263 str., 11,99 €

Dežela gasilcev (in) požigalcev

Pisatelj se vrača v kraje, kjer je bila v času njegovega krsta serija požarov. Medtem je požigalec ujet, zaprt in tudi že izpuščen iz ustanove, dogodki pa v ljudskem spominu še kako živi; na mesto takratnega prebivališča in na okoliščine, na strah, ki je zajel ljudi, ko je v njihovi bližini zagorelo in so bile vse iskalne akcije požigalca zaman. Dokler razkritje ni osupnilo vseh.

Vendar norveški pripovednik Heivoll ne samo rekonstruira dogodke s konca sedemdesetih let, ne hodi le od vrat do vrat in brska po starih dnevnikih, tudi babičinem. Ne gleda samo časopisnih novic iz tistega časa in poskuša razumeti fanta, ki se mu je na služenju vojaščine nekje na ruski meji nekaj zalomilo in je potem brezdelno in brezvoljno in molče posedal in poležaval doma, razen seveda v trenutkih, ko je bilo treba v vsem sijaju z gasilsko cisterno na prizorišče požiga.

Predvsem vodi obe zgodbi vzporedno; tisto o nerazumljivih potezah nikoli izstopajočega fanta z njemu dobro znanega norveškega podeželja in svojo lastno. O tem, kako so ga svarili pred temno stranjo, pa ji je vseeno podlegel in imel nekaj silovitih pijanskih in avtodestruktivnih eskapad, predvsem v času očetovega umiranja. O tem, kako se je njegovo lastno zgledno življenje v nekem trenutku zasukalo in se je znašel nemočen pred lastnimi destruktivnimi vzgibi. Pa tudi o tem, kako v okolju, kjer vsi vsakogar poznajo, deluje zlo, ki ga ne morejo misliti, in kako spravljivo in odpuščajoče ob izgubi in ob vzniku nerazumljivega delujejo severnjaški narodi; spomnimo se njihovega rojaka Breivika in našega tihega čudenja, ker njegovega pohoda niso izrabili za politiziranje in odstavljanje vladajočih.

Gaute Heivoll

Gaute Heivoll
© Audestad Paal

Heivoll vzporedno vodi obe zgodbi, požigalčevo, prepleteno z junaškimi akcijami lokalnih gasilcev in povečanim občudovanjem njihovega dela, in pisateljevo. Oboroži se z dokumenti in zašpili zgodbo z enigmatičnim zapisom iz dnevnika, ki priskrbi naslov. Izpiše kroniko vasi v dneh, ko je živela obsedno stanje. Pri tem ne gradi na odtegovanju ali enigmatičnosti, bolj kot postopno razkrivanje ga zanimajo notranje krajine, ki jih z jarkim ognjem in osvobojeno energijo razsvetlijo požari, pa tudi skoraj skupinska slika ljudi in kraja, ki postaja več kot samo kulisa in prizorišče in dobi v pripovedi vse dejavnejšo vlogo. Da razumemo, kako je kraj odigral svojo vlogo pri požiganju kot enem redkih načinov izražanja, iskanja čudežne in ničemur zavezane lepote in posameznikove afirmacije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.